Partnerstvo in razkrivanje čustev: Strategije za odprto in iskreno komunikacijo
Zopet nova tema iz serije intervjujev Poglabljanje v partnerske odnose z dr. Lidija B. J.
Čustva se pri moških in ženskah izražajo na nekoliko različne načine, vendar te razlike niso absolutne, saj na izražanje vplivajo številni dejavniki, kot so osebnost, vzgoja in kulturne norme.
Od malih nog nas učijo o čustvih skozi interakcije z družino, vrstniki, učitelji in širšo družbo. Skozi te izkušnje se pogosto naučimo določenih pravil in vzorcev o tem, katera čustva so “sprejemljiva” in kako jih izraziti.
Deklice in dečki lahko dobijo različna sporočila glede tega, kako naj izražajo svoja čustva. Deklice so pogosto spodbujane, naj bodo empatične, nežne in naj izražajo žalost, medtem ko se dečke pogosto spodbuja k temu, da zadržijo čustva, kot so žalost ali strah, ter pokažejo moč.
Kako se razkrivanje čustev pokaže v odrasli dobi znotraj partnerskega odnosa, smo se pogovarjali z dr. Lidijo Bašič Jančar, strokovnjakinjo na področju partnerskih odnosov. Zanimalo nas je predvsem, ali se priučena (ne)čustvovanja, da spreminjati v partnerskem odnosu.
Nekako smo navajeni, da ženske pogosteje in podrobneje opisujejo svoja čustva. Iz tega vidika kar nekako pričakujemo, da bodo moški v enaki meri delili svoja čustva z ženskami? Bi morale ženske najprej poznati neko splošno moško nrav pri izražanju čustev?
Menim, da je dobro, da se poznamo, torej, da partnerja poznata eden drugega. Morda je res, da ženske nekoliko lažje izražamo čustva, moški so pa bolj spontani, morda tudi pristnejši, lažje kaj direktno povedo in izrazijo. Prav zaradi tega smo skupaj lahko odlična kombinacija. Napaka je (če smo že pri ženskah), da dostikrat ženske pričakujemo, da bodo moški brali naša čustva in misli. Pa to seveda ne gre. Ženskam dostikrat rečem, naj jasneje povedo, kaj mislijo z določenim stavkom in ko poskušajo ponovno ubesediti, vidimo, da še same ne vedo, kaj bi rade. Moški pa se hitreje odmaknejo iz komunikacije oz. iz odnosa. Izziv torej je, da vsak rešuje svoje navade in vzorce, pri tem pa smo uspešni le, če jih sprva pri sebi prepoznamo kot moteča.
Žalost in strah sta dve močni čustvi, ki lahko vzpodbudita zadržanost oziroma pokažeta človekovo nemoč. Na primer, ženska izrazi strah in zaskrbljenost glede napetih odnosov v službi, moški pa zamahne z roko in kot običajno reče “ne se sekirat” ali pa “zamenjaj službo”. Slišati je kot praktična rešitev, ne pa kot pomoč pri ravnanju s čustvi. S takšnim kratkim odgovorom se zapre možnost diskusije. Kako v takšnem primeru nadaljevati s pogovorom o čustvih?
To pa je razlika med moškim in žensko, namreč ta, da ko ženska izrazi skrb ali strah, moški zelo rad poda konkretno rešitev, čeprav ženska tega ne želi. Ženska želi biti slišana in razumljena, oz. začutena. Če ji bo partner v trenutku strahu in zaskrbljenosti rekel, da bo vse v redu, da jo razume in da je tudi sam bil kdaj prestrašen, bo zadel v polno. Tako ji je dal odziv na njena doživljanja in ona mu bo dala odziv nazaj. Odnos oz. povezanost pomeni, da ko nekdo izrazi svojo ranljivost, torej čustva, mu drugi vrne odziv na to, kar je slišal oz. začutil. In za odziv bo tudi on dobil odziv nazaj. Videti je kot čustveno valovanje in to vsi zelo potrebujemo. Po tem se počutimo slišane, edinstvene ter da je tam nekdo za nas.
Ali ste tekom svoje poklicne kariere prepoznali, da se ob kritičnih situacijah kot je npr. novica o hudi bolezni, moški prej strejo kot ženske in se niso sposobni spopasti z navalom čustev in jih deliti s partnerjem?
To je zelo individualno, morda se ženske res hitreje zrušijo, prestrašijo, ker čutijo globje in intenzivneje. Vendar pa imajo moški to kvaliteto, da so v trenutku stresa in krize steber, da pokažejo moč in vzamejo v roke strukturo, torej lažje uredijo stvari, so morda tudi pozitivnejši. Morda lahko rečem to, da se moški hitreje poslužijo jeze (ker je že v otroštvu za fantke jeza sprejemljivejša od žalosti in joka), ženske pa žalosti in strahu (ker se za deklice ne spodobi biti jezna). Dandanes smo starši sicer ozaveščeni in vemo dosti več, kot so vedeli ali imeli možnost vedeti naši starši in otroke poskušamo vzgajati tako, da tudi dečki lahko jokajo in so deklice tudi lahko jezne. Vendar ne pozabimo, da je najpomembnejši zgled in če deklica vsakodnevno vidi mamo, da ne zmore biti jezna in ne zna reči ne, ter da gre v času jeze v žalost, bo imela v odnosih tekom življenja enak vzorec.
Ženske imamo to izjemno kvaliteto, da svoja čustva lažje delimo oz. imamo večjo potrebo po tem. Izkoristimo to naravno danost in če me zmoremo v nekem trenutku narediti korak dlje, to naredimo. Moški pa bo kaj drugega, ko me ne bomo zmogle.
Ali se lahko naučimo strategij, s katerimi partnerja odpirata pogovore o čustvih ali razmišljanjih in se pri tem spodbujata? Na trgu je namreč zaslediti “igralne” karte, ki spodbujajo komunikacijo med partnerjema.
Obstaja vrsta tehnik, ki so na razpolago in jih lahko najdemo v knjigah ter napotkih, na netu. Morda je zelo smiselna tehnika, da se s partnerjem preverjata ali sta prav razumela, kar sta slišala eden od drugega. Na primer, če mož reče: »Ura je že deset, otroci pa še vedno ne spijo!« Kaj želi s tem povedati oz. sporočiti… da želi, da mu žena pomaga, da otrokom želi sporočiti, da je čas za spanje… da si želi zvečer preživeti več časa s svojo ženo… ali da od nje pričakuje, da jih uspava? Ne vemo, kajne? Žena naj ga v tem primeru vpraša: »Kaj želiš s tem povedati?« Za odgovor se bo moral bolj potruditi, jasno povedati. Jasna in precizna komunikacija je ključ za uspešno zvezo. Kot smo rekli: ne moremo brati misli drugega in to tudi ni fer.
Naučiti se moramo povedati zadosti jasno in dobro, da nas bo oseba nasproti nas razumela. Bodimo kreativni in radovedni, sprašujmo in se ne zadovoljimo s kratko, preskopo informacijo… Tudi igralne kartice so v redu, če partnerja vzpodbudijo k pogovoru, vendar le te ne bodo rešile konkretnega problema in tudi ne bodo zelo uspešne pri globljem povezovanju. Pri tem je najbolj učinkovito, da se poslušamo, kaj si želimo, kaj želimo sporočiti partnerju o sebi, kako ga vidimo, kako se počutimo, ko on nekaj reče oz. naredi… Ne podrejajmo se, temveč imejmo sebe kot kompas, ki nam bo vedno sporočal, kaj želimo, kaj je za nas nesprejemljivo… In ne zgolj zato, da nekaj naredimo ali pa ne, temveč predvsem, da o tem obvestimo nasprotno stran. Potem pa je vrsta na njej, da odgovori oz. nam da odziv.
Razlike med spoloma so pogosto posledica družbenih pričakovanj in vzgoje, vendar pa se izraznost zelo razlikuje tudi od posameznika do posameznika. Veliko je na nas samih, da poskušamo biti sočutni do partnerja in poskušamo razumeti njegovo ozadje in življenjske izkušnje. Veliko bomo že storili, če bomo dobro poslušalci.
|
Če začutite, da potrebujete strokovno pomoč ali nasvet, se lahko obrnete na našo sogovornico: dr. Lidija Bašič Jančar, |
Vabljeni, k spremljanju poglobljenih intervjujev, ki jih objavljamo vsak torek ob 17.30 na spletnem portalu domžalec.si. Z njimi poskušamo obogatiti vaše partnersko življenje! K ustvarjanju vsebin lahko prispevate tudi sami s sodelovanjem v spodnjem vprašalniku.
Avtor: Saša Obersnu; Foto: canva.com
Poglabljanje v partnerske odnose: Serija intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar