Partnerstvo in odprti odnos: Se to dolgoročno sploh obnese?
Nova tema iz serije intervjujev Poglabljanje v partnerske odnose z dr. Lidija B. J.
Odprta partnerska razmerja so tema, ki pogosto sproža burne razprave – nekaterim se zdijo naravna oblika ljubezni, drugi v njih vidijo tveganje za partnersko stabilnost. Kaj takšen odnos prinaša paru? Ali lahko okrepi čustveno povezanost ali je bolj verjetno, da povzroči razpoke v zaupanju?
O teh vprašanjih smo se pogovarjali z dr. Lidijo Bašič Jančar, družinsko in partnersko terapevtko, ki nam je osvetlila psihološke in čustvene vidike odprtih razmerij. Razmejila je med tem, kaj je partnerski odnos in kako opredelimo par, ki se odloči za odprto razmerje.
Odprte zveze so redkost in nenavadna oblika partnerskega odnosa
Odprto razmerje zahteva obojestransko privolitev. Kako pomembno je, da partnerja pred tem natančno razjasnita svoja pričakovanja in meje? Kaj se lahko zgodi, če do dogovora ne pride?
Zelo težko bi v tem primeru govorila o partnerskem odnosu. Tako kot ima na primer matematika svoje zakonitosti, prav tako fizika in biologija, imajo tudi odnosi. Zelo jasno je opredeljeno, kaj partnerski odnos je. Pa ne le zato, ker je to nekje zapisano, temveč zato, ker to zares deluje čisto po naravni poti. Če bi bile odprte zveze nekaj, kar bi ljudem prinašalo koristi, bi to bilo običajna oblika odnosa, pa vemo, da temu ni tako. So redkost in nenavadna oblika nekega »odnosa«, prav zato večina ljudi na to gleda z neodobravanjem. Tukaj sem striktna zato, ker ne bi želela, da bi kdo razumel, kot da to dvoje enačimo.
Partnerski odnos je odnos, kjer smo se zaradi zrelosti na čustvenem področju sposobni zavezati enemu človeku in to zavezo vzdrževati. Predvsem govorim o intimni zavezanosti, torej vzajemni zavezanosti med dvema partnerjema, kar pa zaobjema vzajemno spoštovanje, zvestobo. Gre za to, da smo (če smo čustveno zreli) sposobni biti zavezani svojim odločitvam.
Da smo dosegli čustveni razvoj v odrasli dobi nam nakazuje to, da smo se kot zreli odrasli sposobni dolgoročno zavezati nekomu, kar pomeni, da smo se sposobni na to osebo varno navezati. Kako bi bilo, če bi poleg svoje službe opravljali še eno ali pa celo dve službi, ker se pač ne bi mogli odločiti, kateri posvetiti sebe, svoj čas, se predati v celoti…? Takega načina življenja z dvema službama ne bi dolgo zdržali. Enako je tudi v zvezi, kjer se dva odločita za odprti odnos. Temeljno vprašanje je: Zakaj ne moreta verjeti, da jima v življenju pripada en človek v celoti?
Naravno je občutiti ljubosumje, negotovost, strah in odtujenost
Obstajajo različne oblike odprtih razmerij – nekateri se z drugimi srečujejo ločeno, drugi skupaj. Kako lahko nekdo, ki v to vstopa prvič, pripravi sebe in partnerja na morebitna nepričakovana čustva, kot so ljubosumje, negotovost ali celo občutek odtujenosti?
Tega preprosto ne more. Bolj zdravo se mi zdi, da se pojavijo ti občutki, kot da se ne bi. Potem je verjetno še nekaj malega med njima, kar jima sporoča, da morda pa le želita (kljub taki odločitvi) eden drugega zase. Ti občutki nakazujejo, da je naravno občutiti ljubosumje, negotovost, strah, odtujenost, če pridejo vmes še drugi ljudje. To je popolnoma naravno.
Nevarnost zaljubljenosti zunaj obstoječe zveze
Fizična bližina in pogostejši stiki z drugo osebo lahko vodijo v čustveno navezanost. Kako pogosto odprta razmerja vodijo do tega, da se en partner zaljubi zunaj primarne zveze? Ali je to največja nevarnost za obstoj obstoječega razmerja?
Zaljubljenost zunaj obstoječe zveze je možna, tako v odprtih odnosih, kot tudi v partnerskih zvezah. To je pokazatelj, da odnos potrebuje prevetritev, priložnost, da partnerja pogledata, kaj jima v odnosu manjka in zakaj. Zaljubljenost zunaj odnosa ne pomeni, da se temu partnerju dogaja nekaj romantičnega in da spoznava sorodno dušo, temveč ogledalo za njega samega. V tisto, kar se zaljubimo, pogrešamo znotraj sebe. Predvsem se mi zdi pomembno, da zaljubljenost izven odnosa partnerja vzameta za učno snov, kaj morata spremeniti, če želita ostati skupaj.
Paradoks dogovorjene nezvestobe
Se odprta razmerja dolgoročno obnesejo? Kakšne so največje pasti in kaj je ključno za to, da tak odnos ostane stabilen in izpolnjujoč za oba partnerja?
Seveda ne. Ne obnesejo se, ker to ni naravno. To je le oblika bega iz odnosov, ne-vera v to, da ti pripada nekdo v celoti, ki te ima rad, te spoštuje in ti je zvest. Po mojem mnenju je to še slabše, kot afere, ki so skrite, saj tam človek ve, da tega ne sme razkriti, sicer se bo partnerski odnos zaključil. Tukaj pa se partnerja domenita, da si bosta nezvesta — kakšen paradoks. Pravzaprav se odločita živeti v nemonogamnih odnosih in če jima to ustreza, tudi prav. Le paziti je potrebno, kako stvari definiramo, v nasprotnem primeru hitro mečemo vse v isti koš, kar pa ni ok.
Druga stvar, na katero bi tukaj vseeno opozorila pa je ta, da se v odprtih razmerjih dostikrat zgodi to, da eden od partnerjev to predlaga, drugi pa si ne upa vztrajati oz. odločno upreti temu, ker bo potem zapuščen. Zelo redko se namreč zgodi, da je to želja obeh.
Seveda vsak lahko počne, kar mu paše in kar si želi. Rada bi le potegnila mejo med tem, kaj je partnerski odnos in kaj ni. Tukaj gre za domenjeno obliko imeti več partnerjev hkrati pod pretvezo, da gre za zvezo dveh. Zanimivo mi je razmišljati, zakaj vseeno vztrajata eden z drugim? Nekje globoko spodaj je še vedno hrepenenje in vera v to, da bi si eden ali pa drugi želel dvojine.
Lahko rečemo, da so odprta razmerja boleča oblika dveh, ki se ne zmoreta navezati eden na drugega in verjeti v vzajemni odnos, kjer vlada pripadnost, zaupanje, spoštovanje in zvestoba. Namesto tega se boleče preigravajo strah pred izgubo, ki pa sploh ne sme biti v polnosti začuten, kaj šele ubeseden. Verjetno odprta razmerja prinašajo mešanico vznemirjenja, svobode in izzivov. Škoda je le to, da do sedaj še nista imela priložnosti spoznati, da je partnerski odnos v pravem pomenu besede ravno to: svoboda, vznemirjenje in izziv za vsakega od njiju.
Če govorimo o odprtih razmerjih, moramo ločiti med tem, kaj je partnerski odnos in kaj je odnos z večimi partnerji, kar odprto razmerje je. Seveda pa ima vsak pravico živeti svojo lastno življenje po svoji izbiri in vsak se odloča zase.
|
Če začutite, da potrebujete strokovno pomoč ali nasvet, se lahko obrnete na našo sogovornico: dr. Lidija Bašič Jančar, |
Vabljeni k spremljanju poglobljenih intervjujev, ki jih objavljamo vsak torek ob 17.30 na spletnem portalu domžalec.si. Z njimi poskušamo obogatiti vaše partnersko življenje! K ustvarjanju vsebin lahko prispevate tudi sami s sodelovanjem v spodnjem vprašalniku.
Avtor: Saša Obersnu; Foto: canva.com
Poglabljanje v partnerske odnose: Serija intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar