Partnerstvo in odnos: Ko partnerski odnos preide v prijateljskega
Nova tema iz serije intervjujev Poglabljanje v partnerske odnose z dr. Lidija B. J.
Partnerski odnosi so zapleten preplet čustev, skupnih interesov in vsakodnevnih navad. Na prvi pogled se zdi idealno, ko par deli enake hobije, preživlja čas v isti družbi in skupaj organizira dogodke. Pa je temu res tako?
Tesna povezanost med partnerjema ustvarja občutek varnosti, pripadnosti in skladnosti. Toda skozi leta se njuna intenzivna bližina lahko začne spreminjati. Iskrica strasti se počasi umakne prijateljski navezanosti, v kateri ni več prostora za intimnost in romantično napetost.
V tokratnem intervjuju z družinsko terapevtko dr. Lidijo Bašič Jančar se dotikamo ravnotežja med partnersko ljubeznijo in prijateljsko povezanostjo. Izhajajoč iz pisma bralke izpostavljava pasti prevelike podobnosti, pomembnosti osebnega prostora in nevarnosti, da bi se ljubezenski odnos skozi leta nevede preobrazil zgolj v prijateljstvo.
Odgovarjamo na vprašanje naše bralke
S partnerjem sva skupaj že osem let. Pred letom in pol sva šla na svoje in si ustvarila krasen dom. Se zelo dobro razumeva in preživiva veliko časa skupaj. Spoznala sva se fitnesu in ugotovila, da sva oba navdušena športna rekreativca. Vzplamtela je ljubezen in sva do danes nerazdružljiva. Udeležujeva se različnih rekreativnih tekmovanj, za katere navdušujeva tudi najine prijatelje. Pogosto sva glavna organizatorja športnih aktivnosti za najine prijatelje. Zadnje čase dobivam občutek, da se je zaradi posvečanja časa najinim hobijem izgubila iskrica v najinem intimnem odnosu. To me je pričelo motiti, saj si ne vzameva več časa samo za naju. Kako naj mu to pojasnim, da ne bi izpadlo kot posesivno vedenje? bralka Nina
Občutek sožitja namesto romantičnega odnosa
Kako prepoznati trenutek, ko se partnerski odnos iz romantičnega začne prevešati v zgolj sožitje in prijateljstvo? Kaj svetujete parom, da ohranijo ravnovesje med čustveno povezanostjo in strastjo?
Ni pomembno toliko, kdaj se ta trenutek zgodi, temveč koga začne to motiti. Nič ni narobe, če sta partnerja bolj kot ne prijatelja in sta oba s tem zadovoljna. Kaj je v odnosu smiselno in v redu, določata partnerja, ki ta odnos živita. Druga zgodba pa nastopi takrat, ko eden ali oba partnerja na neki točki začneta čutiti, da jima nekaj manjka. In ravno to je ta točka, ko eden ali oba to čutita oz. izrazita. Takrat nastopi tudi pomemben mejnik in sicer ali se bosta s tem spopadla, naredila spremembo ali ne.
Kot smo že v prejšnjih intervjujih rekli, je pomembno, da se ohranjajo in negujejo vse plati intimnega odnosa: čustvena, telesna, socialna, intelektualna, duhovna, družabna. Vsi vidiki morajo biti zastopani, da smo lahko izpopolnjeni v odnosu. Enako pomembno je, da si delimo čustva, se pogovarjamo, komuniciramo, kot tudi to, da smo si telesno blizu, si izkazujemo objeme, imamo zadovoljujočo spolnost.
Pomembno je tudi, da je par družaben, imata skupne prijatelje, s katerimi se družita, pomembni so skupni hobiji, pomembne so dobre teme, o katerih lahko debatirata ter se tudi povežeta na višji duhovni plati (vera oz. verovanje, v kaj verujem, v kaj verjamem, kam se zatekam v življenjskih krizah, pogovori o minljivosti…). Umanjkanje enega od teh vidikov intime se odraža tudi na drugem. Če ni več iskric strasti, se vprašajmo, kje smo na čustveni ravni, koliko smo si blizu, povezani, varni? Hitro bomo našli odgovor.
Nevarnosti zmanjšanja strasti in romantike
Kakšne so dolgoročne posledice, če v partnerskem odnosu postopoma izginejo strast in romantika? Kako lahko par pravočasno ukrepa, da prepreči takšno čustveno oddaljevanje?
Če bi prišel na terapijo par, kjer ni več strasti, bi ju po vsej verjetnosti povprašala, kdaj se je le ta izgubila (v katerem obdobju, kaj se je takrat dogajalo) in ali sta jo na začetku imela ter v kakšni obliki oz. kako močno se je ta čutila.
So pari, kjer zaljubljenosti in strasti že na začetku ni bilo veliko in dostikrat je povezava med tem in kasnejšo hitrejšo ohladitvijo. Dolgoročne posledice tega so, da je med njima manj energije, pestrosti nasploh (par, kjer ni strasti, je načeloma par z manj energije, strasti) je tako rekoč manjka tudi na ostalih področjih (ni kreativnosti, spontanosti, radoživosti, iskrivosti, hudomušnosti, humorja… ). Vse je bolj mrtvo, premirno, dolgočasno. To so pari, ki se malo kregajo ali skoraj nič, dostikrat sta to bolj introvertirana posameznika.
Torej vidite, da je morda spolnost le eden od vidikov nizke življenjske energije, premalo začutenega življenja v notranjosti, pasivnosti.
Postavljanje meja med druženjem s prijatelji in časom za intimo
Kako pomembno je, da si partnerja kljub skupnim prijateljem znata postaviti meje in ustvariti prostor samo za njun odnos? Katere konkretne korake priporočate za vzpostavljanje tega ravnovesja?
Skupni čas, skupni trenutki, veliko pogovora, spontanosti (tudi kdaj brez planiranja, v smislu: Se usedeva v avto in greva neznano kam…), narediti kaj, kar do sedaj še nista, raziskovanje njunega odnosa (kaj nama ustreza, kaj si želiva, kaj še nisva, česa si ne bi upala).
Dobro vprašanje za vajo je: »Kaj bi si želela, pa si do sedaj še nisva upala? Kaj bi skupaj naredila, če bi imela še en teden življenja?« Upajmo si živeti, raziskovati, delati kaj, kar je izven ustaljenih okvirjev. Zabavajmo se, kot bi bili najstniki, razvijajmo radoživost do življenja.
Odpiranje pogovora o občutkih in bremenih
Na kakšen način lahko nekomu nežno, a učinkovito sporočimo, da nas določeni občutki v odnosu bremenijo, ne da bi pri tem povzročili obrambno reakcijo ali konflikt?
Tega za drugo stran nikakor ne moremo vedeti ne kontrolirati, še manj pa preprečiti. Torej je prava pot ta, da poslušamo sebe in se izražamo, ne glede na to, kaj bomo z druge strani dobili nazaj. Seveda z najvišjo mero spoštljivosti. Govoriti iz sebe je vedno pot k drugemu.
Nikakor ne zagovarjam prilagajanje v odnosu, še toliko manj podrejanje. Pogum je v ranljivosti, in to na način, da vselej in vedno povemo, kako se počutimo, kaj nas je zmotilo, kaj nas moti v odnosu ter s čim ne moremo več. Če je na nasprotni stran obrambna reakcija, to ni več naša odgovornost, seveda pa vpliva na nas. V tem primeru je taka dinamika para pokazatelj, kje v odnosu sta in kaj morata spremeniti, in upajmo, da bosta s komunikacijo prišla čez točko obrambe v povezanost.
Iskanje ravnovesja med skupnim življenjem in osebno svobodo
Skupni interesi, skupna družba in deljenje prostega časa so nedvomno pomembni temelji uspešnega partnerskega odnosa. Takšna povezanost lahko ustvarja občutek varnosti, pripadnosti in harmonije, ki ju par skozi leta gradi in neguje. Vendar pa je ključno, da se ob tem zavedamo tudi morebitnih pasti. Če se odnos preveč zlije v skupno rutino, brez prostora za individualnost, lahko ob morebitnem razhodu nastanejo boleče posledice — ne le na osebni ravni, temveč tudi v širšem krogu prijateljstev in socialnih vezi.
Zato je zdravo ravnovesje med skupnim in osebnim življenjem tista subtilna nit, ki dolgoročno ohranja tako ljubezensko iskrico kot občutek notranje svobode. In ne nazadnje, partnerski odnos, ki temelji na medsebojnem spoštovanju, zaupanju in odprti komunikaciji, je najboljše zagotovilo, da bodo tako lepi trenutki kot morebitne preizkušnje preživeti z zrelostjo in srčnostjo.
|
Če začutite, da potrebujete strokovno pomoč ali nasvet, se lahko obrnete na našo sogovornico: dr. Lidija Bašič Jančar, |
Vabljeni k spremljanju poglobljenih intervjujev, ki jih objavljamo vsak torek ob 17.30 na spletnem portalu domžalec.si. Z njimi poskušamo obogatiti vaše partnersko življenje! K ustvarjanju vsebin lahko prispevate tudi sami s sodelovanjem v spodnjem vprašalniku.
Avtor: Saša Obersnu; Foto: canva.com
Poglabljanje v partnerske odnose: Serija intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar