Vzdrževanje dolgotrajnih partnerskih odnosov bi lahko opisali kot umetnost, saj zahteva veliko čustvene inteligence, potrpežljivosti, empatije in prilagajanja. Partnerski odnosi pa niso statični. Ljudje se skozi čas spreminjamo in z nami tudi partnerski odnos.
Družinski odnosi in partnerske zveze predstavljajo pomemben steber našega življenja, a hkrati tudi enega največjih izzivov. Čeprav si večina ljudi želi, da bi njihovi odnosi trajali, življenje včasih prinese trenutke, ko skupna pot postane pretežka ali celo nemogoča.
Z dr. Lidijo Bašič Jančar, priznano družinsko strokovnjakinjo, ki deluje na področju medosebnih odnosov in družinske terapije, razglabljamo o procesu ločitve, ko gre navidezno vse po maslu, zatakne pa se pri delitvi premoženja.
Zakonska kriza in ločitev
Redko, pa vendar obstajajo razhodi, kjer poteka proces ločitve z veliko razuma na obeh straneh. Težave pa nastopijo ob delitvi premoženja. Kako pomembno je ohranjanje spoštovanja in dostojanstva med partnerjema v procesu ločitve, še posebej v trenutkih, ko pride do nesoglasij glede delitve premoženja?
Vsi se zavedamo, da je potrebno iti skozi proces ločitve dostojanstveno in spoštljivo, vendar kaj, ko so dostikrat čustva močnejša oz. premočna v nasprotju z razumskim delom. Ločitev ni le dogodek, ki ima svoj začetek in konec z uradnim delom, ko se partnerja oz. zakonca zmenita, da se bosta ločila in do tega pride na sodišču.
Ločitev ima svoje korenina tam, kjer se je začela zakonska kriza, torej že vrsto let pred dejansko ločitvijo. In vsi tisti konflikti, varanja, odmika, poniževanja ali pa igranja so že del ločitve. Zato pač ne moremo pričakovati, da bo šla sama ločitev mimo brez občutkov, ki so lahko tudi vezana na razvrednotenje samega sebe ali pa partnerja, nespoštovanje in na pomanjkanje dostojanstva.
Vzemimo recimo par, kjer je eden od parterjev preveč časa posvečal službi in karieri. Posledično je prišlo do zanemarjanja partnerskega odnosa oz. partnerja. Drugi partner je sicer opozarjal na to, ni pa znal ali zmogel postaviti meje, zato je šel v odmik–afero. To je bilo za drugega partnerja ponižanje in razvrednotenje. Kriza je trajala kar nekaj časa, preden sta se dokončno odločila, da se bosta poslovila. Jeza, srd, bes in prezir je ostal, saj tega nikoli nista predelala. Tisti, ki je prevaral, se je popolnoma podredil v procesu ločitve, prevaranega pa poganja jeza in bes… kako bi v tem primeru lahko prišlo do spoštljive ločitve? Brez predelave odnosa v celoti zagotovo ne.
Fizično se lahko loči vsak, čustveno le redki
Kaj svetujete parom, ki se znajdejo v konfliktnih situacijah med delitvijo premoženja? Kako lahko vzpostavijo konstruktiven dialog, tudi ko so mnenja zelo različna?
Z delitvijo premoženja se ne ukvarjam, zato so usposobljeni odvetniki. Pari največkrat k meni pridejo takrat, ko imajo po ločitvi težave otroci, bodisi s stiki, s skrbništvom ali pa se težave kažejo preko počutja in vedenja otrok, kajti ločitev ima posledice za otroke, če le ta ni bila primerno in zelo zavestno speljana. In seveda takrat, ko z otroki ni bilo primerno in zadosti intenzivno ubesedeno, kaj in zakaj se je ločitev zgodila, kaj bo to pomenilo za otroke, itd…
Premoženje je sicer dostikrat omenjeno vmes, ko se o vsem, kar se je zgodilo, pogovarjamo. Predvsem, ko nekdo čuti krivico, da je moral zavoljo otrok (stikov, skrbništva) popustiti, da ima potem v kasnejšem življenju mir.
Obstajajo primeri, ko se partnerja borita za vsak kozarec in kvadratni meter premoženja, obstajajo pa tudi taki, ki se prehitro umaknejo, ker ne želijo imeti nikoli več nič z bivšim partnerjem ter si želijo le še miru. Obstajajo tudi taki, ki zaradi lastnega »miru« ali pa celo strahu popustijo in prepustijo skrbništvo nad otroki bivšemu partnerju in jim je kasneje v življenju žal, da se niso borili.
Žal tukaj vedno kratko potegnejo otroci, okrnjen pa je tudi stik in odnos med staršem in otrokom/otroci, katerega pa težko popraviš na način, kot bi ga imel, če bi recimo takrat vztrajal pri stikih ali skrbništvu, za katerega si čutil, da je prav.
Vendar pa vedno pride tudi čas, ko se mora vsak ločeni tudi soočiti in predelati svoj proces ločitve (kakšna je bila ločitev in kakšne posledice je prinesla za vse vpletene). Zdi se mi pomembno, da bi vsak par, ki se ločuje, šel skozi proces ločitve tudi psihično oz. čustveno, ne le fizično. Fizično se lahko loči vsak, čustveno pa to ustrezno naredijo le redki. Bivša partnerja tako odnos še vedno ohranjata preko konfliktov, nagajanj, poniževanj in neskončnega ustvarjanja vedno novih težav (preko otrok, stikov, skrbništva, nerešenih premoženjskih zadev…).
Ločitve se lotite načrtno
Kako lahko partnerja pri delitvi premoženja ohranjata v mislih dobrobit vseh vpletenih, na primer otrok ali drugih družinskih članov, ki so lahko posredno prizadeti zaradi ločitve?
Če partnerja želita speljati ločitev tako, da bo za vse vpletene dobra in smiselna na dolgi rok (torej, da bosta lahko razdelila premoženje, uredila skrbništvo nad otroki in stike), bota morala poiskati pomoč in se začeti pogovarjati o tem, kaj ju je do ločitve pripeljalo, od česa se poslavljata, in ali si lahko oprostita, kar si imata za oprostiti. Vsaj za voljo otrok in dobrega sodelovanja in odnosov v naprej, bi bila dolžna to storiti. Če bi partnerja takrat, ko se odločita za ločitev, stopila še v ta proces, bi zagotovo dosti lažje rešila vse izzive ob ločitvi, ki se tičejo premoženja in otrok.
Kakšna je vloga strokovnih mediatorjev ali terapevtov pri reševanju takšnih situacij in kako lahko pripomorejo k bolj zdravemu procesu ločitve? Verjetno se nemalokrat zgodi, da se terapevti znajdete sredi male vojne med bivšima zakoncema.
Dostikrat se znajdemo kar sredi velike vojne. Če nadaljujem odgovor iz prejšnjega vprašanja: bivša partnerja pogosto prideta na terapijo zavoljo težav, ki se pokažejo pri otrocih ali pa zato, ker stiki in skrbništvo ne funkcionirajo zadovoljivo, kot na primer:
- otrok noče na stik k enemu od staršev;
- otrok navaja, da se pri enem od staršev ne počuti v redu, saj ima le ta novega partnerja in ga otrok še ne zmore sprejeti;
- otrok popusti v šoli;
- otrok postane tesnoben ali besen, jezen, itd…
Zadaj za temi občutki pa se skriva marsikaj, kot na primer, da otrok ne želi k enemu od staršev na stike, ker ima le ta novega partnerja, ki se neprimerno obnaša do otroka ali pa po drugi strani zato, ker je drugi partner ljubosumen na novega partnerja in bo otrok zelo zaščitniški do ljubosumnega partnerja, ki ga je ločitev zelo prizadela.
Zato pa vsem polagam na srce, da se ločitve lotijo zelo načrtno in ob tem veliko delajo na sebi: zakaj sem se poročil ravno s tem človekom, kaj se je v zakonu ponovilo tistega, za kar si bil prikrajšan v otroštvu? Ločitev je vedno odraz stisk in neuslišanih potreb, ki v otroštvu niso bile primerno zadovoljene, kot na primer: občutek pripadanja in ljubljenosti, kar pa se pokaže skozi občutke zapuščenosti, stalne prezrtosti, razvrednotenja in izdajstva.
Predvsem se mi zdi izrednega pomena, da se pri sebi po ločitvi zavedaš globokih občutkov osamljenosti in hrepenenja po stiku in zaradi tega zavedanja ne skočiš prehitro v odnos in posledično ne daš novega partnerja na prvo mesto (pred otroki). Dogaja se namreč to, da v silnem pogrešanju nekoga ob prehitri izbiri prezreš otroke, saj te je strah, da bi bil zopet sam in ranjen.
Ko se znajdemo pred izzivom, kot je delitev premoženja ob ločitvi, je lahko zelo težko ločiti čustva od praktičnih odločitev. Ključnega pomena je, da se tudi v takšnih trenutkih trudimo ohraniti sočutje, odpuščanje in razumevanje. Ti trije temelji niso le pot k bolj mirnemu razhodu, temveč tudi k dolgoročnemu ohranjanju spoštljivega odnosa med partnerjema, kar je še posebej pomembno, če imata skupne otroke ali druge obveznosti, ki jih bosta v prihodnosti delila.
Pridobitnost in osebni interes sta lahko močna dejavnika v procesu delitve premoženja, vendar nas morda prav opustitev teh impulzov in iskanje pravičnih, a človeških rešitev pripelje bližje končnemu cilju – razhodu, ki ni le pravno zaključen, temveč tudi čustveno in moralno uravnotežen.
Na koncu je pomembno, da si zastavimo vprašanje: kaj nam pomeni več – materialne dobrine ali možnost, da kljub ločitvi ohranimo zdrave temelje za komunikacijo in spoštovanje? S pravo mero empatije, pripravljenosti na sodelovanje in strokovne podpore je to mogoče doseči.
|
Če začutite, da potrebujete strokovno pomoč ali nasvet, se lahko obrnete na našo sogovornico:
dr. Lidija Bašič Jančar,
Ljubljanska 64, Domžale
Tel: 041 922-130, info@lidijabjancar.com
lidijabjancar.com
|
Vabljeni k spremljanju poglobljenih intervjujev, ki jih objavljamo vsak torek ob 17.30 na spletnem portalu domžalec.si. Z njimi poskušamo obogatiti vaše partnersko življenje! K ustvarjanju vsebin lahko prispevate tudi sami s sodelovanjem v spodnjem vprašalniku.
Avtor: Saša Obersnu; Foto: canva.com
Poglabljanje v partnerske odnose: Serija intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar
