Partnerstvo in ljubosumje: Skrivni sovražnik ali pot do globlje povezanosti?
Raziskovanje ključnih izzivov in rešitev za uravnoteženo partnerstvo v sodobnem svetu
Ljubosumje je močno in pogosto neprijetno čustvo, ki se pojavi, ko se človek počuti ogroženega zaradi možnosti izgube nečesa ali nekoga, ki mu je pomemben. V trenutku lahko zamaje tudi trdne temelje partnerstva. Gre zgolj za znak negotovosti in pomanjkanja zaupanja, ali lahko skriva tudi globlje vzorce, ki segajo v otroštvo, pretekle odnose ali celo našo predstavo o ljubezni?
Tokrat smo se poglobili v to občutljivo, a izjemno pomembno temo s priznano zakonsko in družinsko terapevtko dr. Lidijo Bašič Jančar, ki že vrsto let pomaga posameznikom in parom pri razumevanju in zdravljenju njihovih odnosov.
Strah pred izgubo
Obstaja nemalo situacij, ki nakazujejo ljubosumje v partnerskem odnosu – eden od partnerjev ne prenese izkazovanja pozornosti tretje osebe do drugega partnerja, eden od partnerjev ne prenese, da se drugi sam druži z osebo med katerima obstaja simpatija oz. neka druga povezanost, eden od partnerjev je ljubosumen na karierno uspešnost drugega… Zakaj sploh pride do ljubosumja v partnerskih odnosih?
Ljubosumje nakazuje na strah pred izgubo, pred zamenjanostjo, pred zavrnjenostjo ali celo zavrženostjo. Včasih je težko povedati, česa vsega nas je strah, predvsem, da bomo ostali sami in osebo, ki jo ljubimo, izgubili. Namesto teh besed se nam pojavi svojstveni občutek, ki mu pravimo ljubosumje. Ljubosumje je skupek čustev, predvsem strahu in jeze. Ljubosumje se pojavi takrat, kadar se nam zamaje temeljno zaupanje v ljubljeno osebo, ko začutimo možnost, da bi jo izgubili.
Realni občutki ali izgube iz daljne preteklosti
Kateri so tisti prvi znaki, ki nam pomagajo prepoznavati čustvo ljubosumja in kako naj se posameznik poskuša soočiti z njim?
Prvi in odločujoči znaki, ki nam nakazujejo na ljubosumje, je strah. Kot sem že omenila, je to strah, da bomo ljubljeno osebo izgubili, da se je ta oseba začela zanimati za drugega in da nismo več edina oseba, ki je za partnerja najpomembnejša.
Ljubosumje ima lahko dejansko podlago ali pa ne. Gre za občutek, da izgubljamo ljubezen, ki nam je namenjena in nam pripada. Pomembno je, da se oseba sooči s tem občutkom na način: Je moj občutek realen in vezan na mojega partnerja ali so se morda vzbudila občutja izgube, ki smo jih bili deležni v daljni preteklosti in so vezana na primarne odnose in zgodnje izgube? Najpomembneje pa je, da o strahu in svojih občutkih spregovorimo s partnerjem.
Če je odnos varen in trden, se bosta partnerja hitro lahko pogovorila in zopet vzpostavila varnost. V tem primeru bodo občutja hitro izpuhtela. Če pa ljubosumje kar vztraja in občutki čedalje bolj bolijo, morda ne gre za realnost (če torej partner obrazloži partnerju, da se nima kaj bati, ker ni nevarnosti za izdajo, prevaro, občutke do druge osebe, itd…), temveč za primarne odnose (morda je šlo za strah in zapuščenost v otroštvu, zato bodo ta občutja živa in bodo osebo spremljala celo življenje). V drugem primeru je potrebno zapuščenosti in strahove prepoznati in jih predelati.
Posesivnost in pretirano ljubosumje
Bi lahko rekli, da je posesivnost v odnosu povezana z ljubosumjem? Na primer: partner želi imeti drugega partnerja stalno ob sebi, da ohranja neke vrste nadzor in mu celo prepoveduje stike, mu preverja sporočila ali celo postavlja omejitve.
To, kar ste opisali, je nasilje, nadzor in kontrola. Ravno to je tisto, kar ni realno in ni vezano na tedanjega partnerja in odnos, temveč ima korenine v primarnih odnosih. Globok strah pred izgubo lahko vodi v kontrolo, posesivnost in pretirano ljubosumje ali pa oseba najde partnerja, ki to počne.
Ali lahko čustvo ljubosumja izvira iz nezdravih navezovalnih vzorcev, ki smo se jih navzeli že v otroštvu? Jih je možno z delom na sebi omiliti ali celo odpraviti?
Seveda, to drži, ljubosumje, ki vztraja in se ne pomiri, ima največkrat korenine v otroštvu. Ljubosumje je do določene mere čisto ok, če se pojavi kot odziv na neko reakcijo, kot nek strah, da lahko osebo, ki jo ljubimo, izgubimo. Ljubosumje je pokazatelj, da nam je za to osebo mar in da jo ne želimo prepustiti drugemu.
Ljubosumje največkrat izzveni, ko se partnerja pogovorita, si občutke zaupata in se po tem pogovoru počutita celo bolj povezana, kot prej. Če pa gre za nezdrave vzorce kontrole in hkrati globokega strahu pred izgubo, pa je trdovratno, boleče in razdiralno za odnos. V tem primeru bosta oba partnerja potrebovala strokovno pomoč
Ljubosumje pogosto glas notranjega strahu
Pogovor z dr. Lidijo Bašič Jančar nam je odprl pomemben vpogled v razumevanje ljubosumja – čustva, ki se ga mnogi sramujemo, a je v resnici pogosto le glas notranjega strahu, ranljivosti in nezaceljenih izkušenj. Skozi pogovor smo lahko bolje razumeli, zakaj do ljubosumja sploh pride, kako se kaže, kdaj lahko preide v posesivnost in kako močno je lahko prepleteno z našimi zgodnjimi navezovalnimi vzorci.
Pomembno je, da si ob soočenju s temi občutki ne očitamo ali jih potiskamo stran, temveč jih skušamo prepoznati, razumeti in predelati. Kot pravi naša sogovornica, je prav zavedanje prvi korak k spremembi, sledita pa mu odprt pogovor s partnerjem in, kadar je čustvena stiska prevelika, tudi iskanje strokovne podpore. Ljubosumje samo po sebi ni napačno. Pove pa nam nekaj pomembnega o tem, kako doživljamo sebe in odnos, v katerem smo.
Če vas ta tema nagovarja ali se z njo osebno soočate, ne ostajajte sami. Poiščite varen prostor za pogovor bodisi s partnerjem, bodisi s strokovnjakom, ki vam lahko pomaga poiskati pot nazaj k zaupanju, občutku varnosti in iskreni povezanosti.
|
Če začutite, da potrebujete strokovno pomoč ali nasvet, se lahko obrnete na našo sogovornico: dr. Lidija Bašič Jančar, |
Avtor: Saša Obersnu; Foto: canva.com
Poglabljanje v partnerske odnose: Serija intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar