Lidija Bašič Jančar: “Vsak izmed nas lahko zase in za družbo naredi ogromno”

Jezni, prestrašeni, zmedeni ter izgubljeni v kaosu, v katerem smo se nehote znašli in kjer se nam zdi, da smo nekako ostali ujeti, potihem upamo, da bomo zagledali dlan, ki nas bo rešila. Medtem pa vsak izmed nas skuša premagovati občutja in izzive, s katerimi se sooča, na sebi lasten način. Kar pomeni, na način, kot zmore, ve in zna.

Pogovor z Lidijo Bašič Jančar, zakonsko in družinsko terapevtka ter vodjo enote Študijsko-raziskovalnega centra za družino v Domžalah, ni pogovor, ki je nastal z željo, da bi se opredelili in postavili na katerokoli stran. Ne gre za pogovor, v katerem bi izpostavili, katero videnje in prepričanje je tisto edino pravo in pravilno, ter z argumenti utemeljili zakaj je temu tako. Daleč od tega.

Najin pogovor je poizkus razkritja zastora in pogled v njegovo ozadje v upanju, da bi se vsak izmed nas pogumno zazrl sam vase ter s sočutjem pogledal kaj se skriva v njegovi/njeni notranjosti in začuteno imenoval s pripadajočimi imeni. Ni lahko in tudi ne bo lahko, je pa tisto edino, kar nam lahko prinese tako zelo želen in iskan občutek pomiritve.

Človeška zmožnost samoprevar je izjemna, in ne glede na skrite želje po njenem dolgotrajnem učinku, je le ta kratkotrajen. Kar pomeni, da je po tolikšnih poizkusih, ki nenazadnje niso prinesli želenega učinka, morebiti prišel čas, da se pod vprašaj postavi vztrajanje na že poznanih strategijah, ki nimajo pričakovanega in želenega učinka. Morebiti je prišel čas, da se ne glede na prepričanje in podobo, ki jo imamo o nas samih, povsem iskreno in pošteno zazremo v občutja, ki so tako zelo močna, da nas prevzamejo in včasih že kar ohromijo. Nas preplavijo kot cunami, ki nam ne pusti dihati. Z imenovanjem in izražanjem občutenega, pa si damo priložnost, da lahko občutenemu odvzamemo prevlado, ki jo ima nad nami.

V nas je skrita izjemna moč, ki zaradi fokusa na zunanje dogajanje, ostaja neslišana. V nas je tisto nekaj, kar nam lahko pomaga v boju z občutki, ki nas v za nas kritičnih in stresnih situacijah preplavljajo. Krize so bile, so in bodo in to ne glede na njihovo vrsto ali podobo. Kaj lahko naredi vsak izmed nas, sam pri sebi in zase, da bo iz dogajanja, ki ga obkroža in katerega del je tudi sam, izšel kar se da v redu, je pa tisto nekaj, kar je v moči in rokah vsakega od nas. In to je izjemno veliko.

Vsak od nas ima svoje strahove. Enih se bojijo bolezni, drugi morebitnih posledic le te. Močan je tudi strah pred neznanim. Včasih je prisotna tolikšna negotovost, da preprosto ne vemo, česa nas je strah. Največ, kar lahko v tovrstnih trenutkih naredimo je, da se poglobimo v svoje strahove. Vse ostalo je zunaj nas. Raznovrstna kritiziranja, napadi, upori, etc … vse to je izven nas in kaj dosti ne pomaga. Vodi pa v občutek osamljenosti.

Vsak ima svoje strahove in tudi njihov izvor je drugačen. Verjetno tudi zato vsakega od nas pomiri nekaj drugega. Drugačnega. Je kaj, kaj bi nam lahko prineslo občutek notranje pomiritve, ki je precej dolgotrajnejši od kratkoročnega obliža?

Vsak od nas ima lasten izvor strahu. Svojo lepšo stran dobi strah v povezanosti, ko se z nekom zbližaš in lahko poveš, kako ti je. Ko se vzpostavi odnos. V solidarnosti, sočutju do nekoga. Temna plat strahu pa je v izoliranosti, v zapiranju vase. Takrat strah dobi svojo moč.

Ko svoj strah izrečeš, ga nekomu zaupaš in ga s tem izraziš, strah izgubi težo. Kar naenkrat te je manj strah. Občutek je, kot bi se osvobodil.

Odvzem moči strahu se skriva torej v ubeseditvi tega, kar čutimo? V ubeseditvi in izražanju občutkov.

Res je. Ko npr. strah ubesedimo, se preko tega z nekom tudi povežemo. Ko začutimo, da je tam nekdo. Da je tam nekdo, ki nas je/bo slišal. Ne samo, da stvari, ki nas strašijo, lahko damo iz sebe, ker to lahko naredimo tudi mimogrede, komurkoli, ampak to ni čisto to. Bistvena komponenta je, da te je nekdo slišal, ko si to povedal. Da te je nekdo v temu začutil in ti dal odziv nazaj.

Glede osebnih stvari, ki se sprožijo ob kriznih situacijah, pa ne moremo pričakovati, da nam jih bo rešil nekdo drug. Kar se sproža v vsakemu od nas je tisto, kar mora vsak pri sebi sam pogledat. Računat ali se zanašat na to, da bo nekdo od zunaj nekaj rešil ( namesto nas) je utopija. Trenutno je  korona kriza tista, ki je na površje prinesla nepredelane vsebine in čez nekaj let lahko nastopi druga kriza, ki bo pri človeku znova potegnila na plano taiste vsebine.

V zadnjih 2 letih smo se izmenično soočali z obdobji izbruha, katerim je sledilo obdobje zatišja. So bile in bi morebiti še lahko bile to priložnosti za lažji vpogled vase? Čas, ki bi ga lahko izkoristili, da bi stopili korak naprej? Osebno se mi zdi, da je bilo in je povsem nasprotno. Znašli smo se v situaciji, ko vedno znova ponavljamo ena in isto vajo, pri čemer nas vse močneje vleče v globine, kjer se stopnjujejo občutki strahu, jeze, nemoči, agresije, nemira, sovražnosti, etc.

Samo globlje in hujše je. Krize niso lažje in tudi valovi niso lažji, ampak so vedno težji. Zakaj? Vedno več je stvari, ki prihajajo na površje, kajti kriza iz človek potegne vse tisto, kar nosi v sebi in še ni razrešeno. Več kot je strahu, večja kot je negotovost, manj vemo, kam gremo in kaj se bo zgodilo. Marsikomu je resnično zelo težko in v to osebno iskreno verjamem. Kriza vedno potegne tisto najboljše ali tisto najslabše iz človeka.

Če smo obkroženi z ljudmi, ali imamo okoli nas ljudi ob katerih imamo občutek, da si lahko pomagamo, je veliko lažje. Verjamem, da so prav vse krize, so pravzaprav krize odnosov. Več stvari, kot se okoli nas dogaja, bolj so odnosi na preizkušnji. Bolj kot je kaotično, bolj so odnosi na preizkušnji. In vsaka kriza je rešljiva le v odnosu, saj je sam namen človeštva v povezanosti, stiku. V odnos se rodimo in ta temeljna težnja po bližini nas vsekakor spremlja celo življenje.

Izgubljeni v kaosu, kjer imamo občutek, da se vrtimo v krogu brez možnosti izhoda, se nam lahko zgodi, da se počutimo ujete. Da smo izgubili tiste oporne točke, ki so nam nekoč dajale občutek varnosti in gotovosti. Občutek pomirjenosti. Kreganje, udrihanje en po drugem, postavljanje na eno ali drugo stran ter neprestano spremljanje in branje vedno enih in istih tematik, tam najverjetneje ne bo pomagalo pridobiti nazaj tisto nekaj, kar imamo občutek, da smo izgubili?

Ta cona udobja, ki smo jo bili (na)vajeni, je bila cona, kjer je bilo vse poznano. Poznane so nam bile tako situacije, kakor tudi ljudje in pa svet okoli nas. Tako rekoč vse okoli nas je bilo sila predvidljivo. Tudi odnosi. Na primer osebo, ki si jo poznal, si jo poznal v določenem kontekstu. V trenutku, ko nastopi kriza, taista oseba postane drugačna. In tudi sami postanemo drugačni, kar je povsem normalno. In to nas zatrese, saj niti sebe, niti druge osebe skorajda ne prepoznamo več.

Ko se v človeku ali v ljudeh stvari spremenijo in, ko ni več cone udobja, postanemo negotovi, zmedeni, prestrašeni, oglasijo se nam obrambe, ki delujejo primitivno, torej lahko rečemo iz »plazilskih možganov«. Naše reakcije in reakcije ostalih ljudi so lahko zelo neregulirane, avtomatične, nepremišljene. Potrebno je začeti graditi na novo. Kako? Edino tako, da priznamo lastno nemoč, strah, jezo in vse, kar čutimo. Da poskušamo sprejeti drugačnost. Si dati čas, da sprejmemo najprej sebe.

Kaj hitro se torej zgodi, da pričnemo kazati s prstom na druge, sočasno pa se ne zavedamo, da smo se medtem spremenili tudi sami. Morebiti celo spregledamo, najsibodi v pozitivno ali negativno, da so na plano prišli določeni naši aspekti, za katere niti niso vedeli, da so v nas. Da so del nas in nam »pripadajo«. Le ti nam lahko pomagajo in postanejo naši novi aduti, zavezniki, v boju z izzivi s katerimi se soočamo?

Kaj in kakšni so lahko naši aduti, ki nam omogočijo, da se lahko ob koncu dneva počutimo v redu? Kaj lahko poskusimo krepiti pri sebi? Pri sebi lahko poskusimo krepiti tisto, v čemer se počutimo dobro. V tisto, kar nam prinese malo boljšega počutja. To so vsekakor pozitivne stvari, pa to ne glede na to, kako se lahko slišijo. Verjetno ste že slišali 5:1, gre za »metodo«, pri kateri v trenutku, ko oseba vidi eno negativno stvar, poskusi nanjo pripeti 5 pozitivnih stvari. Velja tako za stvari, ki so se nam pripetile čez dan, kakor tudi občutki, ki smo jih pri nekomu občutili. Tovrstno ravnanje, postopanje je resnično v veliko pomoč, vendar ne nastopi kar tako. Se ne pojavi tako rekoč »kar iz neba«, ampak se je zanj potrebno truditi in pristopiti načrtno. Potrebno je vzeti v zakup, da nam tudi vedno ne bo uspelo, ampak trud v tej smeri je pomemben. V kolikor želimo izstopiti iz zastojev, kjer smo obtičali, je trud izjemno pomemben.

Verjetno je težko izstopiti iz kroga, ki se napaja sam iz sebe, ko je veliko nabranih občutij, ki nam povzročajo nemir in katerih se želimo znebiti. Se jih osvoboditi. Burne reakcije, napadi, agresija, kjer pride do močnega in hitrega izbruha napetosti, dolgoročno vsekakor ne pripeljejo želenega občutka notranjega miru, ampak le priložnost za trenutno sprostitev. In po osvoboditvi tovrstnih občutij, se pojavi tisto nekaj, kar nas znova preplavi in sili k iskanju situacij za ponoven »izbruh« in krog se ponovi.

Seveda se nam vsem kdaj zgodi, da izbruhnemo, da pokažemo čustva na način, za katerega si želimo, da bi ga pokazali drugače. Po navadi nam je hitro žal in prav je, da sogovorniku to tudi povemo. Pomembna stvar pa je, da sami pri sebi poskušamo ugotoviti, zakaj smo odreagirali na tak in tak način. Hitro ugotovimo, da nas jezijo tiste stvari, kjer smo se že v preteklosti počutili prikrajšane, neslišane, prezrte in je ta krivica nekje iz preteklosti. Če je nismo sposobni videti, prepoznati, jo usmerimo na nekoga drugega, ko nas v notranjosti zaboli. To je najboljši način, da zaobidemo lastno bolečino. Temu rečemo projekcija-torej usmeritev lastne bolečine na drugega, da nas manj boli. To se dogaja v vseh možnih odnosih: partnerskih, starševskih, prijateljskih, službenih in družbenih na sploh. Tudi sedaj. V tej družbeni krizi so bolečina, krivica, strah tako močni, in kar ne prenehajo, da jih ljudje s pridom usmerjamo navzven, do drugih, namesto navznoter-v lastne uvide.

Nasprotovanje nečemu s čimer se ne strinjamo, je povsem razumljivo in človek bi rekel tudi legitimno. Ni nujno, da se vsi z vsem strinjamo, sočasno pa velja, da ne glede na naše mnenje, se tuja mnenja spoštujejo, čeprav se z njimi morebiti ne strinjamo. V zadnjem času se pogosto pojavljajo najrazličnejša nestrinjanja in oporekanja, vendar brez kakršnih koli predlogov za alternativno postopanje? Zakaj ni konkretnih predlogov, ampak samo nestrinjanje zaradi nestrinjanja kot takšnega? Zanimiv »pojav«.

Ljudje sistemskih stvari ne morejo reševati, lahko pa stvari reši vsak sam pri sebi. To je bistvena razlika. Kaj lahko vsak izmed nas naredi pri sebi in za sebe, da ga situacija ne bo uničila? Lahko sem odgovoren na različne načine in to je lahko moj doprinos. Če ne drugega, sem lahko odgovoren na način, da ne pljuvam po drugih in ne razmišljam samo negativno, ampak se lahko trudim razmišljati tudi pozitivno. To je zelo pomembna stvar. Da vsak naredi to, kar zmore. Ne moremo vedeti, kaj lahko naredi nekdo drug in so zato pričakovanja v tej smeri nesmiselna. To lahko ve izključno vsak sam.

Bistveno za današnji čas bi se mi zdelo, da ne glede na to, kako večina postopa okoli nas, se zase odločimo, da bomo delovali na povezovalen in ne razdiralen način. Prav je, da imamo različna mnenja, še bolj prav pa je, da se spoštujemo in ne želimo imeti prav za vsako ceno in to kazati navzven kot edino prav, kar obstaja. Ljudje, ki želijo imeti vedno prav, imajo dostikrat težave v odnosih.

Verjamem pa tudi, da ljudje zares ne vedno, kako se v današnji krizi sploh vesti. Verjamem, da res ne vedo, kaj doprinesti, kako se spopasti s situacijo. Morda zato nestrinjanje vsevprek. Po drugi strani je pa to splošno nestrinjanje tudi nekakšen upor proti sistemu. Nemoč je tista, ki te pahne v take obrambe.

Občutek odgovornosti je tesno povezan z občutkom moči. Ljudje si želijo moči, vendar brez odgovornosti in tukaj nastane težava.

Ljudje si želijo pravic, vendar brez odgovornosti. Če vzamem za primer kolektiv, kjer jedro le tega ni usmerjeno v kreativnost, ustvarjalnost in kjer med posamezniki, ki ga oblikujejo, ni tiste povezanosti, se hitro pokažejo zametki vloge, pozicije žrtve. Povedano drugače, kjer primanjkuje povezanosti in pa kreativnosti, se hitro pojavi pasivna drža in odnos žrtve. »Delam samo za denar in to je to«. Tukaj ni odgovornosti, kakor tudi ne adekvatne predstave o njej. Kjer ni fleksibilnosti in kreativnosti, tam ni razvoja. Ljudje postanejo zagrenjeni in v takem vzdušju pridejo na dan vzorci, obrambni mehanizmi, ki so škodljivi, kot na primer: umik, kritiziranje, obrekovanje, napadanje, škodoželjnost, itd. Vsi ti mehanizmi so obramba pred povezanostjo in pred lastnim razvojem, vpogledom vase in v to, kaj se v človeku zares dogaja. Obrambni mehanizmi so obramba pred sočutjem in empatijo.

Moč izključno lahko najdeš v sebi. Ko veš in se zavedaš, da nisi žrtev, temveč si odgovoren za svoje življenje. Si slediš in verjameš, da za odločitvijo stojiš. Ter vedno deluješ tako, da ne škoduješ sebi in drugemu.

Intenzivna, agresivna, včasih že celo napadalna in burna drža nekaterih pri oporekanju ali nasprotovanju mnenja drugih, postaja na družbenih omrežjih vse bolj prisotna. Zgodi se, da opazimo komentar prijatelja, znanca ali nekoga, ki nam je izjemno blizu, pri čemer nas preseneti njegovo/njeno stališče ali morebiti način, kako ga izraža, saj si kaj takšnega resnični nismo predstavljali. Nemalokrat se celo zgodi, da se prekinejo prijateljstva, odnosi, ko pride do nasprotujočih si mnenj.

Vsekakor se je lažje »zlajat« in kritizirat na socialnih omrežjih, kot pa si poiskati odnose, ki so varni. Za kritiziranjem se vedno skriva osamljenost. Klic, da bi nas (ne)kdo opazil. Bolj, ko smo glasni, bolj kličemo na pomoč. Kličemo in želimo, da bi se nekdo zanimal za nas. Ljudje umetno iščejo odnose, ker jih dejansko nimajo.

Pri že vzpostavljenih odnosih, ko postane prenevarno, ko se nam druga oseba preveč približa in kjer obstaja nevarnost, da naših misli, prepričanj, nazorov ne bi sprejela, ali ne bi imeli priložnosti jih izrazit, odnos raje prekinemo. Zakaj? Ker je to lažje in je najverjetneje način, na katerega si navajen se odzvat, ker si morebiti nekaj podobnega že doživel v preteklosti. Odnosi so lahko lepi, lahko pa so tudi nevarni-ko se z nekom zbližaš, povežeš in se imaš lepo, vedno obstaja nevarnost, da te le-ta prizadene, prevara, zapusti. Seveda so to pretekle izkušnje, ki nas držijo in se zaradi njih odzivamo na tak način. Realni odnosi (ne tisti po spletu) so odnosi, kjer moraš tvegat in dati sebe noter na polno. Kjer morajo biti občutki izgovorjeni, to je realnost. Vse ostalo je iluzija.

Takojšnji in burni odzivi so postali izjemno pogosti in zdi se, kot bi si na vso moč neprestano podajali »ping pong« žogico, brez tistega vmesnega postanka, ki bi omogočal oddih. Brez pavze, ki ti nudi čas in prostor za razmislek. Tisti trenutek, ko bi se lahko ozrl sam vase in skušal zaznat ter ugotovit, kaj dejansko čutiš?

To je sedaj tako zelo razširjeno. V ljudeh se je nabralo toliko čustev, katerih že prej niso znali izraziti na konstruktiven način in sedaj je to še 10x težje. Toliko je novih strahov in tesnobe, ljudje so postali kot ekonom lonci. Včasih je potrebna samo beseda ali »napačen« pogled in človek izbruhne. To so afekti, čustveni krogotok v možganih, ki ni kontroliran. Na tak način človek svojih čustev nima pod nadzorom, ne zmore narediti zavestnega čustvenega krogotoka v možganih, ki bi mu omogočil odraslo držo do sočloveka.

Izbruhi niso odrasla drža. Bolj so podobni najstniškim odzivov, kjer se najstniki tega šele učijo. Od odraslega pa pričakujemo, da bo svoje občutke v sebi prepoznaval in jih na sprejemljiv način predstavil okolju.

Izražanje strahu ni preprosto. Še nedolgo nazaj je čutenje strahu in njegovo izražanje veljalo za sramotno dejanje.

V zadnjih 20-tih letih je malo drugače, saj se več govori o čustvenem svetu posameznika, kot se je to počelo nekoč. Ljudje so bili vzgojeni na način »molka«. Stvari je bilo potrebno držati zase in tudi reševanje težav je potekalo v »lastni režiji«. Prevladovala je miselnost, da posamezniku ne more pri težavah nihče pomagati, kakor tudi ne izražanje in zaupanje le teh drugim. In to je bila največja škoda. Sedaj zares vemo da, težav ne moremo reševati sami, smiselno je, da to storimo v odnosih. Odnosi so zato, da nam pomagajo takrat, ko je težko. To je bistvo dvojine, množine. Tudi strah je bil v preteklosti tretiran kot nesprejemljivo čustvo. Naj te ne bo strah, je vodilo, ki je še danes prisotno in ga povezujejo z močjo, neodvisnostjo in samozadostnostjo. Če strah ni prepoznan in izražen, se spremeni v jezo. Bom navedla praktičen primer: otrok steče proti cesti. Starš se ustraši, ker pa je strah v tistem trenutku neprepoznan in premočen, se spremeni v jezo. Tako starš otroka nadere ali celo udari, z namenom, da si bo zapomnil za vse večne čase. Veliko bolj smiselno in odraslo bi bilo reči: »Zelo sem se ustrašil zate. Cesta je zelo nevarna, če stečeš proti njej, se avto morda ne bo ustavil…«. Tako bo otrok ponotranjil, da je strah tisti, ki te varuje, da ne narediš nevarno stvar in ne jeza starša.

Ker se nismo naučili rokovati s strahom, se moramo tega učiti sedaj. To pa pomeni opazovati in spoznavati sebe: Kaj čutim v tem trenutku? Zakaj sem jezen? Sem morda prestrašen? Preciznost je tukaj temeljnega pomena. Včasih gre za nianso, da prepoznamo popolnoma drug občutek, kot ga na primer trenutno izražamo.

Sedaj se o temu več govori in tudi možnosti učenje na področju odnosov so danes na dosegu.

Včasih imam občutek, da se za burnimi odzivi na spletu skriva tudi preverjanje, ali je dovolj varno na drugi strani, da lahko svoje misli izrazim? Je kaj na tem?

Seveda, socialna omrežja so ravno dovolj varna in dovolj distancirana, da si upamo malo več, kot bi se sicer v živo. Smo doma na varnem in istočasno v nekakšni interakciji, kjer mirno lahko »odnos« prekinemo, odfrendamo, zablokiramo, ko nam paše ali pa se preveč razgalimo. Je nekakšna varovalka pred bolečino, ki jo prinašajo »tapravi« odnosi. Težje, ko so odnosne izkušnje naših primarnih družin, bolj varni so on-line odnosi in v večji meri jih vzpostavljamo. Žal pa to pomeni tudi, da je manj realnih odnosov, pristnih odnosov.

Ukrepe, ki so jih pristojni sprejeli v boju s koronavirusom, ljudje doživljamo na različne načine. Za nekoga so ponižujoči, za druge krivični, etc. Osebno sem mnenja, da noben ukrep ne more bit tako hud, kot ga hudega lahko doživljamo sami. Povedano drugače, sami sebi lahko naredimo precej več hudega, kot nam lahko naredi kdorkoli drug. Težo, ki jo doživljamo, si namreč nehote »naložimo« sami.

Vse je odvisno od zgodovine občutij, ki jih imamo ljudje. Od tistega rezervoarja občutij, ki je spravljen v nas in na katerega se kasneje »stvari prilepijo«. V ozadju je vedno izkušnja, ki si jo že imel. Gre za podobno izkušnjo, kot si jo že doživljal. Morebiti takrat, ko se ti je zgodila krivica, ali ko so ti nekaj ukazali? Na podoben način bomo reagirali tudi v prihodnje. Srečati se z občutki, ki smo jih nekoč že doživeli, je lahko priložnost, da jih podrobneje spoznamo in ugotovimo, kje so njihove korenine. Kje so torej korenine občutij, ki jih v določenih situacijah (po)doživljamo?

Delovati na ta način, je težko oz. težje, kot se pritoževati. Vseeno pa bi rada tudi opozorila na to, da je morda vsesplošni upor odraz tega, da ljudje niso slišani, tudi prezrti na čisto družbeni ravni.

Tako občutki, kakor tudi reakcije, odzivi nanje, so v zadnjih letih pridobili na intenziteti. Kot bi vse bilo pojačano. Zdi se, kot da eskaliranja nastopijo hitreje, kot bi do njih prišlo v kolikor bi bile situacije drugačne?

Ker je kriza. Kriza vedno pojača vse tisto, kar že je. Tudi, če bi bilo kaj drugega in bi bila situacija grozna, bi se zgodile podobne stvari. Postali smo znervirani, tesnobni in prestrašeni. Odzivi pa so odvisni od tega, kako ljudje »hendlajo« s tovrstnimi občutki.

Preplavljeni smo z novicami, ki vsebujejo vedno eno in isto tematiko in pogovori tečejo zelo pogosto samo še o temu. Kot bi ne obstajalo nič drugega, kar sestavlja in oblikuje naša življenja?

To je izziv vsake krize. Da poiščemo tisto nekaj, kar bi nas potegnilo ven iz nje. Da premišljujemo še o čem drugem. Smo kreativni in pogledamo, kaj je tisto, kar nas bogati in da tisto tudi razvijamo. Kakorkoli se pogleda, je to najtežja pot, vendar druge poti iz tega preprosto ni. Osmislit si vsak dan z nečim, kar imamo radi, kar nam je všeč in imamo tako rekoč »pred nosom«. Ni potrebno veliko, samo začutit, kaj je tisto, kar nas krepi.

Ko je kriza ali ko smo v afektih, smo stari med 3 in 5 let. Kličemo po tem, da bi nas nekdo slišal, prišel k nam in nas razumel. Želimo si nekoga, ki bi nam pomagal, bil in ostal ob nas.

Če oseba zase ve, da ima dober razlog za svojo odločitev in če sočasno ve, da ima nekdo drug tudi dober, najboljši razlog, za tisto, za kar se je odločil, potem ne bi smel biti problem, da se odločitev drugega sprejme.

Jaz imam najboljši razlog, on ali ona ima najboljši razlog, se lahko pogovarjamo še o čem drugem?

Kaj pa v partnerstvu, ko vsak zase sprejme najboljšo odločitev, ki pa je sočasno drugačna od odločitve drugega?

Kaj drugega pa se pokaže kot tisti konflikti, ki so vedno bili? Tisto, kar med njima ni predelano. Med njima to ni nobena nova stvar. Kolikšno frustracijo jima to povzroča? Koliko se sprejemata v tem, da sta si različna? Koliko si znata stvari povedat? Si znata povedati strahove in ali sta zmožna bit ranljiva? Če umaknemo zadnjo »razliko«, kaj ostane? Sta lahko partnerja in si tudi v oporo? Lahko sprejmeta drugačnost eden drugega?

Vsak doživlja in razmišlja po svoje in tukaj ni govora o temu, kaj je prav in kaj narobe. Vzdušje delamo ljudje. Pomembno je, da si najdemo ljudi, ob katerih si lahko stvari povemo in se ob njih dobro počutimo. Da najdemo neke svoje resurse, ki nam bodo napolnili baterije in s katerimi lahko poskusimo zmanjšati strahove in si povečamo dobro počutje.

Nasilja v tolikšni meri in na tovrsten način, kot se dogaja sedaj na vseh ravneh, enostavno nismo navajeni in ga nismo zmožni sprejeti, sproti predelovati. Tudi to ne, da se nam to dogaja in še tako zelo blizu nas. Vprašanje za vsakega izmed nas je: Kako bo vsak od nas poskrbel zase, da se bo počutil ok?

Kriza je priložnost, da se poglobiš vase in si nastaviš ogledalo. Priložnost, ko se ne postaviš ne na eno in ne na drugo stran, ampak pogledaš samo svoje strahove in se začneš učiti z njimi rokovati. To pomeni, da v svoj svet spustiš tudi koga drugega in se ne umakneš v osamo. Srednja pot je vedno sočutje. Tega se moramo učiti v tej krizi.

Avtorica: Petra Petravič