Lidija Bašič Jančar: “Ko dotike spremlja strah”

Kljub temu, da je danes veliko lažje, kot je bilo še nedolgo nazaj in da obstaja tehtno prepričanje podprto z upanjem, da se bodo razmere prej ali slej uravnale, spomini na dogodke, ki smo jih v zadnjih dveh letih doživeli, tako zlahka ne bodo zbledeli. Kakor tudi ne občutki, ki so se v tem času v nas prebudili, izrazili ter razbohotili in nas z vso silo in močjo preplavili.

In če naj bi bili odrasli opremljeni z veščinami, ki naj bi nam bile v pomoč pri soočanju in rokovanju s številnimi izzivi, so otroci mnogo bolj ranljivi, vendar sočasno tudi izjemno prilagodljivi na spreminjajoče se razmere v realnosti, katere pomemben del so tudi sami. Spomini na dogodke bodo z odraščanjem počasi (z)bledeli, medtem, ko se jim bodo izkušnje ter doživetja, ki so jih v zadnjih dveh letih občutili, vtisnili v telesa kot popotnica, ki jih bo spremljala na poti skozi življenje.

Najmočnejši vzgib človekove notranjosti, od rojstva dalje, je potreba po stiku. In ko govorimo o stiku, ne moremo mimo besede dotik. Le ta predpostavlja fizično bližino in aktivacijo čutov, ki so del nas in v nas, saj se ravno preko dejanskega, fizičnega stika, prenaša marsikaj. Celo več, kot si lahko zamišljamo ali predstavljamo.

Kakšno vlogo in pomen so imeli dotiki v zadnjih dveh letih? Če si priznamo ali ne, je marsikoga od nas, ob misli na dotik, najverjetneje vsaj za trenutek, prešinil občutek zadrege in nerodnosti. Morebiti se je pridružil tudi občutek strahu ali negotovosti. Tisto nekaj, o čemur prej nismo premišljevali ali se spraševali.

Vsekakor bo potreben čas, ki bo ne glede na vse naredil/opravil svoje, ter nam sčasoma/ (počasi že) prinesel določeno razbremenitev in olajšanje od vseh nabranih frustracij, občutkov strahu, tesnobe, jeze, nemoči, agresije ter nestrpnosti, vendar tudi v nas je moč, da lahko marsikaj naredimo. Spremenimo. In to že danes.

Pogovor z Lidijo Bašič Jančar, zakonsko in družinsko terapevtko, vodjo enote Študijsko-raziskovalnega centra za družino v Domžalah ter nosilko programa »Naj noben otrok ne izostane« in Šole za družino v Domžalah, ni pogovor, ki bi ponujal nove informacije ali dodatne interpretacije, ampak je pogovor, ki želi ponuditi možnost za iskanje poti do vednosti, ki jo že imamo. Do tiste vednosti in zavedanja, ki je že del nas in v nas. Kakor tudi mnoga opažanja in spoznanja, katerim lahko damo pripadajočo vrednost in pomen. V upanju, da bi znova našli pot do sebe, ter si pomagali. Pomagali najprej sebi, da bomo lahko pomagali tudi našim najmlajšim. Dokler je življenje, ni nič zamujeno ali izgubljeno, zato je vsak dan nova možnost in priložnost. Priložnost za spremembe.

Z vstopom covida v naša življenja in številnimi omejitvami, se je realnost, kakršno smo poznali in v kateri smo odraščali, nenadoma spremenila. Rokovanja so nadomestili kimajoči pogledi in pozdravi »od daleč«. Objemi so postali malce bolj negotovi in v kolikor ne ravno nezaželeni, mnogo bolj nerodni in ponekod pospremljeni tudi z občutkom strahu. Maske so prikrile dobršen del obraza in druženja so postala »prepovedana«. Marsikaj se je spremenilo.

Temeljna potreba vsakega človeka je potreba po stiku. Tako telesnem, kakor tudi čustvenem. In dojenček nujno rabi fizičen stik, kar je normalno za njegov zdrav razvoj. Že od rojstva dalje mama otroka objema, crklja, masira, na ta način komunicira in se povezuje z njim. To so prvi trenutki stika, ki se zapišejo v vsakega od nas.

Zgodi pa se, da mama tega ne zmore, ker tudi sama tega ni bila deležna. Morebiti ji crkljanje povzroča odpor, tesnobo, stisko, kar pomeni, da bo otrok za to prikrajšan in bo razvil rano na tem področju. Kot odrasel bo lahko živel na način, kot da stika ne potrebuje ali bo telesni stik pretirano iskal izključno glede na svoje potrebe. Otroke si bo pretirano prisvajal, jih prekomerno objemal in se z njimi skušal zliti, kar nakazuje, da odrasel izhaja iz svojih potreb in ne iz potreb otroka.

Dokazano je, da si novorojenček želi bližine, že tako zgodaj potrebuje stik, kar nakazuje s tem, ko steguje rokice proti mami in ko se obrača za njenim glasom. Rečemo, da nam je potreba po stiku in bližini dobesedno vrojena. Mama otroku kasneje prigovarja, ga zrcali in ko je otrok malce večji, ima drugačne potrebe in želje, kot jih je izražal kot novorojenček. Za zdrav razvoj otroka je nujno, da starši otrokove potrebe prepoznajo in se glede nanje tudi odzivajo. Tako se vzpostavlja navezanost. Kasneje otrok sam poišče stik z mamo, ko je v stiski. Od nje se tudi oddalji, ko to potrebuje. Sprva je mama varno zatočišče in izhodišče za raziskovanje, družine pa je vedno tista, ki je temelj otrokove varnosti in zaščite.

V preteklosti smo se že srečevali z obolenji, kjer so bili stiki omejeni, kot na primer v sezoni grip in prehladov, zato smo se le tem tudi izogibali. Nekoč smo to vzeli za normalno. Domovi upokojencev so bili vedno v času največjih obolenj nekaj časa zaprti. Trajalo je kakšen teden in nato smo stike znova obudili. Sedaj je situacija drugačna, ker omejitve že dolgo trajajo. Kako otroci to doživljajo, je odvisno od načina, ki ga starši uberejo, da jim stvari razložijo in predstavijo. Prav je, da to storijo na njihovi starosti in razvojnemu obdobju primeren način.

Stik se lahko začasno prekine, kar pa ne pomeni, da ni več odnosa.

Covid in spremljajoče omejitve so vstopile v naša življenja v času, ko je vsak izmed nas bil v določenem življenjskem obdobju. Seveda imam v mislih predvsem pare, ki so se ravno spogledovali s projektom starševstva, kakor tudi starše, katerih otroci so bili takrat v razvojni fazi, ki so jo danes ( morebiti) že prerasli. Pisalo se je leto 2020, ko so se začele uvajati spremembe in v nekaterih družinah so takrat v naročje ravno sprejeli novorojenčka, drugje so bili otroci stari morebiti leto dni, ponekod ravno v fazi uvajanja v vrtec ali na prehodu iz vrtca v šolo, etc. Kaj jim bo ostalo v spominu? Otroci različne starosti so namreč zmožni različnih pomnjenj in spominov.

Otroci in mladostniki so zelo dovzetni za sprejetje določenih sprememb in situacij. Manjši stresi, ki so v otrokovem življenju prisotni, še posebej, če so osmišljeni, ne povzročajo večjih čustvenih pretresov.

Predstavljamo si dva človeka, katerima se je pripetil isti dogodek. Eden ga bo predelal in travmatičen dogodek zanj sploh ne bo travma, medtem, ko bo za drugega taisti dogodek huda travma za celo življenje. Kaj se bo zgodilo je odvisno od tega, koliko je bila travma ubesedena, kako se je predelala, kdo je bil takrat zraven in koliko besed se je takrat našlo za ta dogodek. Pomembno je tudi ali je bila oseba sama v tej travmi in se je kot nepredelana vpisala v možgane, spomin, v telesni spomin. Če doživimo prometno nesrečo in ves strah potlačimo, nas bo ta strah ujel v obliki paničnih napadov, tesnobe ali pa morda ne bomo želeli več sesti v avto.

Tudi če je otrok star 4 leta in torej že 2 leti gleda odrasle okoli sebe z masko, je to naša trenutna realnost in koliko se mu bo to vtisnilo v spomin (ali je to zanj nekaj groznega ali ne), je odvisno od tega, kako starši s tem živijo in kako znajo to otroku obrazložiti. Travma ni maska, lahko pa je travma način, kako starši to jemljejo in s kakšno čustveno vsebino starši prihajajo do otroka. Ne maska kot takšna, ampak odnos, način, ki ga imajo do tega, kroji otrokovo dojemanje maske in situacije v kateri smo.

Res je pomembno, s kakšno mirnostjo ali pa nemirom razložiš stvari otroku. Jezno, agresivno ali pa mirno, osmišljeno in na način, da otrok razume, zakaj mora nekaj početi. Pomembno je, ali odrasli znamo narediti zadosti varen prostor, da se bomo sami in otroci počutili v redu. Odrasli smo odgovorni, da otroke pomirjamo in jih na njim razumljiv način pripravimo do tega, da sprejmejo dano situacijo.

Najbolj pomembno je, da doma zmoremo delati vsakodnevne stvari dokaj normalno naprej, se kljub situaciji zmoremo zabavati, se sprostiti, igrati z otroki in se pogovarjati.

Najverjetneje nihče od nas ne ve, kakšne bodo posledice in kaj bo na nas pustilo obdobje zadnjih dveh let. Pojavljajo se že določene, bolj kot ne strašljive napovedi o psiholoških posledicah, ki se že kažejo na otrocih in v stisko spravljajo tudi starše. Le ti si ne želijo še dodatnega ustrahovanja in širitve terorja. Že tako se pogosto počutijo izgubljeno, saj več ne vedo, kaj naj naredijo.

Starši so res izgubljeni. Veliko je informacij, ki so narejene na način, da nas tisti moment zasedejo. Da mi prekinemo stik s sabo in se pričnemo ukvarjati z vsebino, ki nam pritegne pozornost.

Vsakodnevno ogromno impulzov pride do nas in pogosto ne znamo razmejiti oziroma zapreti dostopa teh informacij do naših možganov dovolimo vsebinam, da nam celo škodijo. Pomembno vprašanje je, v kolikšni meri nam informacije krojijo naš vsakdan in kaj povzročajo naši psihi, našim odnosom, dojemanju sveta okoli sebe?

Dostikrat je občutek, kot da bi morali vse vedeti in biti na tekočem z vsem. Osebno pa mislim, da bo tista pomembna informacija tako ali drugače že prišla do nas. Pomembno je sebe opazovati, kaj nam zatrese naš notranji svet. Vprašajmo se, kaj lahko danes naredimo, da bomo manj tesnobni, manj prestrašeni, manj jezni? Čemu se bomo odpovedali in kaj bomo danes spustil v svoj svet, katere informacije in katere vsebine, da nam bo boljše? To je največji izziv v tem času in sicer, kaj narediti pri sebi, da nas ta strah ne bo preveč zasedel. Iz tega vse izhaja.

Pomembno je zavedanje, da so otroci in najstniki vedno ogledalo družbe. Če se dogaja nasilje med najstniki, poglejmo, koliko nasilja se dogaja med odraslimi, koliko ga je nad otroki, nad mladostniki. Odgovor je, da ogromno, še vedno preveč …

V našem Študijsko-raziskovalnem centru za družino poudarjamo pomen rahločutnosti pri vzgoji in opozarjamo, da smo vedno odrasli odgovorni za stik z otrokom. Na nas je, da prepoznavamo kaj se z njimi dogaja in kako jim lahko pridemo nasproti. Prav je, da smo pri tem vztrajni, potrpežljivi in sočutni.

V kolikor starši čutijo, da še niso sposobni regulirati sebe, svoja čustva, strah, jezo, tesnobo, se lahko tega vedno naučijo. Lepo vabljeni, k spremljanju prvega predavanja Šole za družino, z naslovom »Razvoj možganov pri otroku in mladostniku in pomen odnosov za njihov polni razvoj«, ki bo potekalo v četrtek, 17. februarja ob 18. uri v Centru za mlade Domžale (czm-domzale.si).

Avtorica: Petra Petravič; Foto: Arhiv Lidije Bašič Jančar

**********************************************************

S 1. 3. 2022 se Študijsko-raziskovalni center za družino, enota Domžale, seli iz dotedanjih Radomelj v center Domžal, na naslov Ljubljanska cesta 64, Domžale. Lepo vabljeni vsi, ki bi želeli dobiti kakšen nov vpogled vase, v svoje starševstvo ali preprosto rešiti kakšno medosebno težavo.