Lepega sončnega vremena so se razveselili tudi kosci

Lepi sončni dnevi, ki smo jih le končno deležni, so več kot primerni za košnjo travnikov in sušenje trave za seno. Če je bil v starih časih to poseben običaj oziroma praznik, ko so kosci oblečeni v bele srajce, s kosami že v zgodnjih jutranjih urah pričeli s košnjo trave, je danes takšno opravilo na takšen način, že bolj izjema kot pravilo, saj so kosce zamenjali stroji in je košnja postala običajno kmečko delo.

Seveda so včasih spoštovali tudi določena pravila, da se travo kosi dvakrat ali trikrat na leto. Sedaj pa jo večina kmetovalcev kosi tudi po petkrat ali šestkrat na leto. Zaradi tega so iz travnikov že izginile določene vrste travniškega cvetja. So pa še nekateri, ki upoštevajo stare običaje in pričnejo s košnjo šele takrat, ko se travniško cvetje razcveti. Zaradi tega je seno tudi boljše kvalitete.

Na Homcu smo srečali Toneta Igliča in Lojzeta Popelarja, ki sta včeraj pred večerom pridno grabila seno in ga dajala v kopice. Gre za star običaj, ko se seno zgrabi in naloži na kup, da ga ne zmoči dež ali rosa. Po drugi strani se pa seno znotraj tudi malo »pokuha«, kar daje senu večjo kvaliteto. Seveda se seno naslednje dopoldne ponovno razmeče, da se na soncu posuši do konca. Od tam pa seno spravijo v kozolce ali v senike.

Ker ima sonce že svojo moč, je bilo seno danes že posušeno, zato sta ga Tone in Lojze popoldne začela pospravljati v velike bele vreče, ki jih bodo shranili, seno pa bo Tonetovim zajcem na voljo vso zimo.