Koliko dejavnosti za otroka je pravzaprav dovolj?

S sezono intervjujev na temo starševstva nadaljujemo z vse bolj aktualno tematiko – koliko dejavnosti je primernih za otroka. Pogovarjali smo se z dr. Lidijo Bašič Jančar, zakonsko in družinsko terapevtko, ki vsakodnevno srečuje starše in otroke, ujete med številne obveznosti, želje in pričakovanja.

Otroci so si različni. Nekateri bi najraje obiskovali vse, kar obstaja – od nogometa, glasbene šole, likovnega krožka do tabornikov. Drugi bi najraje ostali doma, v miru, brez natrpanega urnika. Marsikateri starš se znajde pred dilemo, kdaj otroka spodbuditi in kdaj mu reči »dovolj«. Tudi starši smo si glede tega zelo različni – nekateri v želji, da bi otrok izkusil čim več področij, otroku želijo omogočiti vse mogoče dejavnosti, spet drugi, že utrujeni od lastnih obveznosti, bi najraje, da otrok vse opravi kar v šoli.

Vzemimo primer dvanajstletnega dečka, ki že več let vestno trenira tenis. Poleg rednih treningov ima še dodatne individualne ure, saj želi napredovati in morda nekoč tekmovati. A nekega dne potoži očetu, da je utrujen in da bi raje ostal doma. Oče se znajde v dvomu – ali naj vztraja in spodbuja sina, da ne odneha, ali naj mu prisluhne in zmanjša tempo? V takšnih trenutkih se pogosto porodi vprašanje, čigava potreba je trening pravzaprav postal – otrokova ali očetova? Je želja po napredku resnično otrokova lastna motivacija ali pa odsev starševske ambicije, da bi bil otrok uspešen in izstopal?

Ravnovesje kot ključ do otroške sreče

Koliko dejavnosti je še dopustnih za otroka? Kje je tisto pravo ravnovesje med dejavnostmi, prostim časom in prosto igro, počitkom in družino?

Pomembno je, da dejavnosti vedno izbiramo skupaj z otrokom in da se vedno pogovorimo z vsakim od njih, če jih je v družini več. Koliko dejavnosti je koristnih za otroka, je odvisno od njegove starosti in seveda zrelosti ter želja. Dejavnosti naj ne bodo sad želja staršev.

Prva triada

Na primer v prvem razredu oz. prvi triadi je čisto dovolj ena dejavnost ali morda dve, odvisno tudi od tega ali morda ena poteka v šoli, druga izven nje ter tudi od tega, kakšen je otrok. Vedno se moramo vprašati ali je dejavnost v korist otroku glede na njegovo osebnost.

Če je otrok bolj miren in potrebuije več prostega časa, je vsekakor boljše, da sledimo njegovemu tempu in ima v tem starostnem obdobju eno dejavnost čisto zadosti. Z leti, ko otrok odrašča, lahko dejavnosti dodajamo in z vso skrbnostjo in pozornostjo spremljamo, kako se otrok ob tem počuti, je mnorda preveč utrujen, kako ta dejavnost vpliva nanj…

Posebno pozornost je potrebno posvetiuti tudi temu, kakšni so nosilci dejavnosti, torej učitelji, trenerji, itd. So dovolj čustveno zreli za to? Se ne odzivajo na otroke nasilno, neustrezno? Morda je dobro vodilo pri izbiri dejavnosti to, da so usmerjene v razvijanje socialne in čustvene inteligentnosti, gibanje itd. (kot na primer glasba, likovno ustvarjanje, telovadba).

Druga in tretja triada

V višjih razredih, na primer v drugi triadi se mi zdi kar nujno, da ima otrok vsaj eno dejavnost, saj je smsielno razvijati, vzpodbujati in ugotavljati, kaj otroka veseli, v čem je dober, uspešen. Ni tudi dobro, da otroku ostaja preveč časa, ker ga bo v tem primeru porabil za stvari, ki nimajo smisla (ekrani, družbena omrežja…). Na nas starših pa je, da smo tudi mi vključeni v dejavnost, v katero je otrok vključen (se z njim učimo kitaro, rišemo, pojemo, telovadimo). Le tako bomo občutili napredek otroka, vedeli, kako se počuti, ali mu dejavnost ustreza, itd. Vodilo pa naj nam vedno bo, da mora imeti otrok vedno čas za igro, zabavo druženje s prijatelji ter zelo dobro povezanost z družino (preko iger, skupnih dejavnosti, zabave, izletov, itd).

Vztrajnost ali sprememba? Prisluhnimo razlogom, ne le pravilom.

Starši pogosto ugodijo otroku in že med šolskim letom zamenjajo dejavnosti, ker otrok v njih ni našel zadovoljstva. Kako pomembno je, da otrok v dejavnosti vztraja vsaj do konca šolskega leta?

V tem kontekstu se je razvilo neko pravilo, ki se ga starši zelo radi oklenejo in sicer to, da se med letom dejavnosti ne menja. Zdi se mi bolj pomembno, da skupaj z otrokom ugotavljamo, zakaj mu dejavnost ni več všeč, zakaj se ne čuti več, da bi jo obiskoval, kdaj se je to začelo, itd. Že s pogovorom in poslušanjem otroka se lahko dilema in morda prva kriza vztrajanja razreši.

Sami vemo, da tudi odrasli kaj hitro zagrabimo nekaj, še hitreje pa nas minejo določene zaobljube. Pri otroku bi pa kar zahtevali, da je do konca leta prisoten v dejavnosti, potem pa lahko neha. Bolj, kot to, se mi zdi zmiselno ugotavljati vzroke in se z otrokom pogovarjati. Če vidimo, da res ni več smiselno (iz različnih vzrokov), da dejavnost obiskuje, jo tudi preko leta lahko pustimo. Ta vzrok bi recimo bil, da trener ne ravna ustrezno, se dere na otroke, itd.; ali pa mu treningi preprosto ne ustrezajo več, so mu prezahtevni, je otrok pričakoval nekaj popolnoma drugega.

Prepoznajmo znake preobremenjenosti pri otroku

Včasih mislimo starši, da gre pri otroku za lenobo, a v resnici gre za znake preobremenjenosti in preutrujenosti. Kako prepoznamo te znake in kako resno jih moramo vzeti?

Zelo resno. Vedeti moramo, da so nekateri otroci že s koncem osnovne šole skoraj pregoreli, veliko njih pa znake občuti ob koncu srednje šole. To ne pomeni, da je šola preobremenjujoča, dostikrat je kombinacija večih dejavnikov: šole, preveč dejavnosti, premalo počitka in prostega časa kar tako ter druženja z vrstniki. Če slednjega zmanjka, bo otrok izgubil smisel.

Znaki se kažejo kot stalna utrujenost, nespečnost, tesnoba, nesposobnost osredotočenosti na obveznosti, učenje, snov, strahovi pred neuspehom, nesprejemanjem, nepripadanjem. Otrok, ki je zdrav, in ki ima ravno prav dejavnosti, ravno prav druženja in stikov ter povezanosti z domom, ne bo nikoli preutrujen. Če se pojavi utrujenost, se spočije in se spet dobro počuti. Ob znakih preutrujenosti pa se otrok nikakor ne more odpočiti. Iz tega pridejo določene psihične in fizične težave: razne anksioznosti, depresivna razpoloženja, izoliranost, beg v ekrane.

Ko otroka nič ne zanima

In še druga skrajnost. Kako naj starši pristopijo k otrokom, ki jih nič ne zanima oziroma ne najdejo spodbude, da bi se aktivirali in pridružili kakšni dejavnosti?

To vprašanje je večplastno. Otrok, ki nima zanimanja in mu le tega težko vzbudimo, moramo vzroke iskati že dosti prej. Vznik ustvarjalnosti in zanimanja za svet, vedoželjnosti in ob tem igrivosti, otrok začne pridobivati v obdobju 2,5 do 3,5 letih, ko je sposoben se že malo oddaljiti od staršev in se zanimati za svet okoli sebe. Če starša otroka takrat ne omejujeta zaradi lastnih strahov in mu ob tem znata sočutno postaviti meje, mu ustvarjalnosti in vedoželjnosti ne bosta ubila.

Se pa dogaja, da je to obdobje (govorimo o obdobju trme) za določene starše prenaporno in zato začnejo grobo postavljati meje in otroka ustavljati ter celo poniževati. Tukaj se žal ustvarjalnost ustavlja. Potem imamo otroke, ki so nesposobni radovednosti, raziskovanja, kreativnost in vedoželjnosti. Nič jih ne zanima, žalostno pa je tudi, da izgubijo vsako lastno iniciativo in motivacijo do novih znanj, spretnosti. Po drugi strani pa imajo taki otroci tudi straše, ki nimajo motivacioje, želja po novih znanjih in spretnostih. Živijo dokaj togo in se ne želijo premakniti iz cone udobja. Zelo težko je od otrok zahtevati nekaj, kar tudi starši niso sposobni početi.

Ravnovesje kot ključ do otrokovega dobrega počutja

Starši si želimo, da bi naši otroci rasli v radovedne, dejavne in srečne posameznike. A v poplavi priložnosti moramo paziti, da otrok ne izgubi občutka za preprostost in prosti čas. Pogovor o ravnovesju med obveznostmi in počitkom ni le strokovna tema, temveč priložnost, da se kot starši vprašamo – koliko je ravno prav, da otrok ostane radoveden, a ne izčrpan.

V okviru naše rubrike o starševstvu želimo v razpravo vključiti tudi vas, drage bralke in bralce. Vabimo vas, da preko spodnjega obrazca z nami delite svojo izkušnjo, dilemo ali primer iz vsakdanjega družinskega življenja, kjer ne najdete prave rešitve. Vaš primer bomo zaupno posredovali dr. Lidiji Bašič Jančar, ki bo v eni od naslednjih objav pomagala poiskati strokoven in hkrati življenjski odgovor. Skupaj bomo poskušali najti poti, ki bodo v podporo tako otrokom kot staršem.

Vabljeni k spremljanju poglobljenih intervjujev, ki jih objavljamo vsak torek ob 17.30 na spletnem portalu domžalec.si. Z njimi poskušamo obogatiti vaše partnersko in družinsko življenje!

Avtor: S. O.; Foto: canva.com

Od partnerstva do starševstva: nova sezona intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar