Ko ti sprememba kože prebudi duha

Ema je odrasla ženska. Zaposlena ter skrbna mati. Predana in ljubezniva žena. Z možem in otroci živi v hiši z urejenim vrtom, v manjšem kraju v osrednji Sloveniji. Zagotovo ste jo že srečali. Ji za trenutek namenili pogled. Pogled, kakršnega lahko v vsakodnevnem vrvežu na ulici namenimo osebi, ki nam bodisi prečka pot ali nam prihaja nasproti. 

Najverjetneje ste jo srečali v Domžalah. Z njo celo poklepetali. Si izmenjali mnenja, morda izkušnje in ob tem kaj hitro ugotovili, da vas povezujejo vprašanja, za katera niti niste vedeli, da so vam skupna.

Tudi Ema ima svojo življenjsko pot. In čeprav je njena pot drugačna od vaše in se vam zdi način, ki ga je izbrala za tovrstno pot, precej preprost, je v osnovi izjemno kompleksen. Vse to v upanju, da bo s pomočjo prevrednotenja aspektov svojega življenja, kateri so ji bili s pomočjo takratne vzgoje predstavljeni kot tisti edini pravi, ugotovila, kdo pravzaprav je.

Pogum in pa spodbudo za iskanje tovrstnih odgovorov, je povsem nepričakovano našla v luskavici. V avtoimuni bolezni, (psoriaze), ki se ji je pojavila kot izpuščaj na lasišču, nekaj let pred dopolnjenim 30. letom starosti, ko se je skupaj z družino selila v hišo.

V kolikšni meri lahko spremembe na koži zarežejo v duha posameznika, je odvisno od mnogih dejavnikov. V uredništvu Domžalca smo se odločili prisluhniti Emini zgodbi. Prisluhniti njenim besedam v upanju, da bodo opogumile tudi ostale k premisleku o premagovanju občutka sramu in manjvrednosti, ter iskanju odgovora na vprašanje :»kdo sem in kako si želim živet«?

V nadaljevanju vam predstavljamo delček zgodbe naše sogovornice, ki v Domžalah in širši okolici pripravlja druženja, predavanja in pa okrogle mize s prepoznavnimi gosti.

Luskavica oziroma psoriaza je kronična avtoimuna vnetna bolezen, ki se kaže z značilnimi kožnimi žarišči. Pozimi je s pomočjo oblek marsikaj lažje zakrit, čeprav je koža podvržena večji izsušitvi. V poletnih mesecih pa je koži lažje, vendar je takrat bolj izpostavljena pogledom mimoidočih, ki pogosto niso ravno “nevtralni”?

Zgodilo se je na plaži, ko me je mož opozoril, da je šel nekdo mimo naju in se ozrl za menoj. »Ta te je pa tako gledal. Se je kar nazaj obrnil« mi je zaupal. Pomislila sem: » da mu je bilo verjetno zanimivo.«

Zadnji dve leti nosim poleti kratke stvari, da me ne boli. Pri luskavici gre za čisto majhne ranice, na katere ne moreš vplivat. Koža me peče, ko se gibam. Peče me, ko grem v vodo in ko pridem iz nje. Namesto, da bi se na plaži spočila, sem še bolj utrujena.

Nekoč sem tudi jaz opazila gospo z laneno oblekico. Le ta ji je segala od vratu, do tal. Kar se je pokazalo, vem, da je bila luskavica. Tudi če bi si gospa obleko odkrila, ne bi bilo zato nič drugače.

Tovrstno spoznanje in pa odnos, ki ga imate sedaj, je vsekakor zahteval določen angažma in verjamem, da pot do tukaj ni bila lahka?

Rada prebiram knjige, kjer avtorji opisujejo bolezni. Nekoč se prebrala, da so zunanji dejavniki tisti, ki vplivajo na zdravje. Prišla sem do spoznanja, da si sami kreiramo svojo usodo in da imamo vpliv na svoje zdravje in počutje. Sami smo odgovorni zase.

Vsak od nas bije svoje bitke. Ene se opazijo navzven, druge ostajajo tujim očem skrite, kar pa ne pomeni, da jih ni. Morebiti je v tem primeru marsikaj lažje, saj izziv, s katerim se srečuješ, lažje ohraniš zase?

Lažje je zato, ker nisi obremenjen še z okolico. Ostajaš pa sam s sabo in svojo boleznijo. V spominu imam, da je Manca Košir nekoč zapisala, da je bolezen ljubezensko pismo duši, da naj nekaj spremeni. Misel, ki me je nagovorila k razmisleku. K razmisleku o sebi. Kje sem jaz? Še kar nekaj dela imam na tem področju.

Kakšno interpretacijo ste si izoblikovali za vašo »spremljevalko«? Na kakšen način doživljate luskavico?

V zadnjih letih delam več na spoznavanju sebe. To počnem precej bolj globoko, kot v preteklost. Prišla sem do zaključka, da nisem živela svojega življenja. Vedno sem hotela uresničit tuja pričakovanja. Igrala sem nekakšno vlogo, za katero se verjela, da mi pripada. Mož mi pogosto pravi, da sem vedno počela, kar sem želela, ampak manjkalo je odobravanje. Moje odobravanje in ne odobravanja s strani okolice. Problemi s kožo so odraz, da ti nisi to, kar si. Da si želiš biti nekdo drug. Na neki točki se to zalomi. Učim se sprejemati sebe. In to takšna, kot sem. Ob tem si dovoliti biti jaz.

Telo je naš kompas. Čeprav pogosto z nami komunicira na svojevrstne način, je vedno z nami. Na poti dejansko nismo nikoli zares sami, saj je z nami naše telo, ki je naš največji zaveznik.

Res je. Vsak od nas ima kompas, vendar le, če si dovoli mu prisluhnit. V otroštvu te naučijo »kako biti priden« in »igrat vlogo pridnega otroka«. Zlasti naša generacija je bila podvržena temu. In ker je sprejetost s strani staršev izjemno pomembna, se skušaš prilagajat in zadovoljit tuja pričakovanja. Preprosto kloniš pod težo določenih prevladujočih trendov. Podobno se dogaja na različnih področjih, zaradi česar se stvari samo nalagajo. Sam se pa ob tem nikoli ne vprašaš, kaj dejansko čutiš?

Ko sem bila stara 27 let in smo se preselili v hišo, sem v lasišču opazila »nek« mozoljček. Zgodilo se je tudi že kdaj prej, le da so mozoljčki vedno izginili. Nakar sta se mi na robu lasišča naredila dva »mozoljčka«, ki sem ju sicer prebodla in stisnila, vendar se nista več zacelila. V lasišču se je tako naredila «luskina«. Nič posebnega, morebiti v velikosti pet mm. Sčasoma se mi je naredila še na rami in komolcih.

Obiskovala sem zdravnike in hodila tako rekoč od »poncija do pilata« v upanju na izboljšavo. Poskusila sem najrazličnejše metode, prepričana, da bom našla rešitev za moje težave. Počasi sem izgubljala zaupanje v zdravnike in iskala rešitve v alternativi z metodami, ki so začasno pomagale, vendar dolgoročnega izboljšanja ni in ni bilo.

Hvala Bogu, da se mi to ni pojavilo prej, v najstniških letih, saj bi imela bistveno več težav, kot sem jih imela v času, ko sem bila že odrasla in z družino. Moj mož je izjemno v redu človek. Zelo dobro je prenašal vse moje »finte v levo in desno«. Pri vseh mojih poskusih, me je vedno podpiral. Kaj vse sva poskusila? Resnično marsikaj. Tudi stvari, ki so bile za nas kar velik finančni zalogaj. Vedno mi je stal ob strani in mi pomagal. Včasih je uspelo in je bilo za nekaj časa boljše, včasih tudi ne. Takrat so bila resnično velika razočaranja. Prebrala sem izjemno veliko knjig in vsakič smo iskali novo rešitev, saj nam je v vseh teh poizkusih, pogosto že zmanjkovalo idej.

Sin je bil izjemno prestrašen. Verjetno sem se mu tudi smilila.

Mož mi je vedno govoril: »Nase moraš začet gledat drugače«. »Ja, ampak kako?« je bil moj odgovor. Seveda je imel prav, ampak ni mi znal povedat na način, da bi jaz želela slišat. Bila sem tudi ljubosumna, saj je bil on zdrav, jaz pa ne. Vse, kar mi je rekel, me je spravilo v slabo voljo. Kako mi je lahko tako govoril, ko pa sam tega ni »imel«?

Vedno sem mislila, da sem jaz zadnja in da so vsi ostali pred menoj. Dokler nisem spoznala, da ljubezen do sebe ni sebično dejanje. Naša naloga je biti to, kar smo in takšni, kakršni smo. Če spremeniš sebe, lahko spremeniš marsikaj.

Avtor: Petra Petravič; Foto: splet