Kje imaš svoj ključ?
Ali si ok? Vprašanje, ki nikoli ne zastara. Odzvanja nekje v ozadju in nam ne pusti miru. Le zakaj bi, če je pa tako pomembno. Pozabljamo nase … kako se v resnici počutiš ta trenutek, dobro ali slabo? Pritisni na gumb za pavzo in bodi popolnoma iskren do sebe. Priznaj si vse občutke, čustva, misli in jih sprejmi. Z vsem svojim vrvežem znotraj sebe si samo človek z vzponi in padci. Vsi smo samo ljudje … popolnost je le iluzija našega uma.
Ena od tehnik, ki pripomore k boljšemu počutju in k ohranjanju svojega lastnega ravnovesja je tudi vloga opazovalca. To tehniko pogosto uporabljam na svojih jogijskih urah kjer udeležence popeljem na zavestno popotovanje skozi svoje telo. Smo opazovalci lastnega telesa, misli ter čustev in to brez obsojanja. Vse, kar zaznavamo je sprejemljivo. Tudi neprijetna čustva so dobrodošla. Sporočajo nam kam vse moramo posvetiti in katera skrinjica je na vrsti za odkritje. Mi pa se bolečine tako bojimo, kot da je to nekaj, kar obstaja zunaj nas. No, resnica je ta, da imamo vsi v svoji notranjosti edinstveno pandorino skrinjico strahov in neprijetne ropotije, ki jo skrbno čuvamo in skrivamo. Ali ji bomo priskrbeli še dodatne ključavnice in jo dodobra zaklenili ali odprli, pa je odvisno le od nas. Lažje si je še naprej zatiskati oči in pospravljati stvari v skrinjico. Ta je pa zelo prilagodljiva in se veča ob vsakem obroku nepredelanega materiala, dokler ne postane kar konkretna skrinja. Bolj kot je obilna, težje se premaknemo in storimo spremembo, zaradi katere bi končno lahko na ves glas in z nasmeškom na obrazu zakričali »Ok sem!«. Vedno manj čutimo, oddaljujemo se od sebe in ne priznavamo svojega notranjega bistva, to kar v resnici smo. Postanemo otopeli in zavedanje lastnega telesa se izgubi. Pozabljamo pa, da imamo v sebi moč. Moč, ki čaka na tvoj pogum. Vse kar je v tebi, vsa pisana paleta čustev kar kliče po svojem izrazu, da sprosti svojo napetost in se končno reši ujetosti in zadušljivosti skrinje. Ta se ne bo sama odprla … tebi zaupa svoj ključ. Odločitev, da posežemo po njem je pogumna. Kje pa najdem ta ključ, se vprašaš? Vedno v svojem srcu. Nikoli ti ni odvzet ali skrit … kvečjemu je le zelo zaprašen, da ne vidiš kako se ti pred očmi stalno svetlika.
Pa se preizkusimo zdaj v vlogi opazovalca. Poskusite, saj veste, le praksa šteje.
Sledeča vprašanja nam pomagajo prepoznati naše napetosti v telesu. Preden si jih postavimo, pa se najprej s pozornostjo sprehodimo skozi svoje telo in ga ozavestimo. Nato začutimo svoj dih in se vprašamo, ali dihamo sproščeno in čutimo kako se trebuh pri vdihu razširi ter izdihu nežno sprosti? Ali so trebušne mišice zakrčene in je dihanje plitko, preseljeno v prsni koš? Zdaj opazujemo svoja ramena, ali so povzdignjena navzgor k ušesom? Kaj pa vratne mišice, imamo pogosto glavobole zaradi napetosti v vratu? Ali sploh čutimo stik stopala ob podlago? Katera čustva in kakšne misli krožijo v nas? O čem razmišljamo v ozadju svojega uma, o preteklih dogodkih ali prihodnjih, o ljudeh in službi?
Sprosti se in začuti vse … počasi, nikamor se ne mudi. Ti si gospodar svoje skrinje in ti določaš kdaj je pravi čas za njeno odpiranje. Ali boš uporabil svoj ključ?
Maja Maselj
E: maja.maselj@gmail.com
T: 040 469 386
FB: MaseljArt