Kariera in partnerstvo: Ona se je odločila za kariero. Kaj pa zdaj?

Vloga sodobne ženske se je v zadnjih desetletjih močno spremenila, zlasti ko gre za razvoj kariere in poklicnega življenja. Danes se ženske vse bolj odločajo, da svojo prihodnost ne gradijo le na družinskih temeljih, ampak tudi na uspehu v poslovnem svetu.

Prepletanje kariernih ambicij in osebnih obveznosti pogosto prinaša nove izzive, a tudi priložnosti za rast in preoblikovanje družinskih dinamik. Odločitev za razvoj kariere vpliva ne le na žensko samo, temveč tudi na njen partnerski odnos, družino in širše okolje, zato je pomembno raziskati, kako lahko sodobna ženska uspešno krmari med svojimi profesionalnimi cilji in osebnimi vrednotami.

dr. Lidija Bašič Jančar

Z dr. Lidijo Bašič Jančar smo se pogovarjali o pomembni temi, ki jo vse bolj občutijo sodobni pari – izzivih, s katerimi se soočajo, ko se ženska odloči osredotočiti na svojo poslovno ali poklicno kariero. Ali gre za žensko z otroki ali brez, ta odločitev pogosto spremeni dinamiko v partnerskem odnosu, saj se prioritete, čas in obveznosti preoblikujejo. Dr. Bašič Jančar, strokovnjakinja na področju partnerskih odnosov, je osvetlila, kako lahko pari premagujejo ovire, ki se pojavijo ob teh spremembah, ter kako ohraniti ravnovesje med uspešno kariero in zdravim partnerskim življenjem.

Kako pogosto opažate, da zaradi intenzivnih poslovnih obveznosti pri enem izmed partnerjev prihaja do pomanjkanja skupnega prostega časa, kar lahko vodi v odtujitev in občutke zanemarjenosti pri drugem partnerju? Kakšne so po vašem mnenju najboljše strategije za preprečevanje zamer in čustvene distance, ko en partner močno sledi svoji karierni poti, drugi pa se počuti zapostavljenega?

Partnerstvo in odnosi so živa stvar, kar pomeni, da se skozi različna obdobja in faze ves čas spreminjajo, kot recimo skozi oblikovanje skupnega življenja, starševstva, razvoja službene poti ali kariere. Potrebno je paziti, da se v enem obdobju življenja ne dogaja več intenzivnih razvojnih faz naenkrat, kot recimo začetek starševstva, istočasno pa ob tem intenzivno razvijamo kariero ter morda še gradimo hišo. To vodi v hujši stres in frustracije, za kar bomo verjetno v prihodnosti plačali davek (utrujenost, slabše počutje, prikrajšanosti v odnosih, itd.). Torej morajo biti vse večje razvojne poti in spremembe dobro načrtovane in v celoti izgovorjene.

Če se nekdo od partnerjev ali celo oba v določenem obdobju intenzivno posvečata službi, karieri ali študiju, bo to najverjetneje pomenilo, da bosta imela manj časa eden za drugega oz. za družino. Pomembno je, da ima taka sprememba svoj začetek in tudi konec. Konec v smislu, da se obremenitev vseeno nekje konča. V nasprotnem primeru bo prišlo do neravnovesja in kaj kmalu se bo začelo kazati v odnosu: nezadovoljstvo, odtujenost, povečana konfliktnost, neslišanost in premajhna empatija med njima, nezadostna komunikacija, itd. To deluje kot začaran krog, ki človeka čedalje bolj potiska stran od odnosa k, v tem primeru, pretiranemu ukvarjanju s službo, delom. Pomeni, da ni meja in razmejitev, ki jih človek nujno potrebuje, da lahko biva v zadovoljujočih odnosih. Pravimo, da se pojavi beg iz odnosa, ta beg poganjajo ravno občutki odtujenosti, neslišanosti, spregledanosti, s čimer človek težko vzdrži, če jih ne zmore ubesediti, torej se o njih pogovarjati.

Ključno pri tej tematiki je neravnovesje v odnosu (če eden od partnerjev močno sledi karieri, drugi pa se počuti zapostavljenega), zopet spraviti v ravnovesje: nasloviti vsa ta občutja, ki so partnerja pripeljala do bega iz odnosa, vzajemno imeti posluh za potrebe in želje drug drugega, in kar je ključno: vsak od partnerjev se mora vprašati po čustveni oz. emocionalni prioriteti odnosa, kje ima odnos zanj mesto, kje so meje med domom in službo ter seveda tudi, kaj si želi od svoje službene poti. Če sta ob teh vprašanjih sposobna eden drugega začutiti, se razumeti, ter o tem res veliko pogovarjati, bosta zagotovo zmogla najti odnosno ravnovesje in istočasno slediti sebi, svojim ciljem, poslanstvu in notranjemu glasu, ki človeka vodi do njegove najvišje izpopolnjenosti.

Kako pogosto v partnerskih odnosih opažate težave zaradi neenakomerne porazdelitve družinskih obveznosti, zlasti ko imata partnerja otroke? Kako lahko spremembe prioritet, kjer ena oseba postavlja kariero v ospredje, druga pa bolj vrednoti družino in odnos, vodijo v neskladje pričakovanj in frustracije? Kaj svetujete parom, da bi bolje uskladili te različne življenjske cilje?

Pari zares dostikrat navajajo, da so naloge neenakomerno porazdeljene. Seveda se navadno pritoži tisti partner, na katerem je več domačih obveznosti (ukvarjanje z otroki, domačimi opravili…) in zagotovo ni fer, če je temu tako. Ob odločitvi za družino sprejmemo odgovorno starševstvo, družinsko življenje in odgovornost do domačega okolja. Če bi bili samski, potem nam ne bi bilo potrebno razmišljati o usklajevanju, istočasno pa tudi ne bi užili vseh dragocenosti, ki jih odnosi prinašajo. Oboje pa ne gre skupaj: torej imeti dobro partnerstvo, družino, istočasno pa večino ali preveč časa preživeti izven doma. Seveda je največja umetnost usklajevati službo, družino, lastne potrebe, torej slediti sebi ter imeti zadovoljujoče odnose. Se pa da. Z veliko sodelovanja med partnerjema, pogovora, samo-razkrivanja svojih gobjih občutij, zmožnosti slišati sebe in znati izraziti, kar čutimo. To nam daje povezanost, globino in stik v odnosu, ki je vselej varovalka pred tem, da bi nekdo bežal iz odnosa oz. od doma v službene obveznosti. Če je doma varno, prijetno in lepo, nas bo vleklo domov.

Če oba partnerja sledita kariernim ciljem, lahko pride do občutkov tekmovalnosti ali primerjav, kar lahko oslabi komunikacijo in intimnost v razmerju. Kaj bi predlagali, na kakšen način naj se soočita s tem dejstvom?

Na splošno ni dobro, če sta partnerja med seboj tekmovalna: kdo ima bolj prav, kdo bolje pospravi kuhinjo, kdo se kvalitetnejše ukvarja z otroki, kdo jih hitreje uspava… To nima nobenega smisla. Namesto tega je boljše, da delujeta kot tim, da si pomagata in da njune dobre in močne lastnosti vzameta kot pozitivne in jih usmerita sebi v prid, kot recimo: Moj mož pa super uspava otroke, ali pa: Moj mož pa skuha najboljšo jutranjo kavo… Moja žena najlepše bere pravljice… Le tako bosta lahko močna, kot par pa edinstvena in povezana. Če zaznata, da delujeta tekmovalno, je super, če zmoreta pogledati, od kje ta tekmovalnost izhaja, zakaj jo »morata« uporabljati, kaj prinaša njunemu odnosu in pred čim ju zavaruje? Tekmovalnost je lahko oblika obrambe pred tem, da si ne prideta blizu in poglobita odnos in zato ves čas ohranjata neko distanco. Morda je slišati malce kontradiktorno, vendar smo se v času otroštva lahko naučili, da je varneje imeti površinske odnose, ustvarjati distanco, imeti konflikte, kot pa biti ranljivi, govoriti o sebi, o svojih občutkih in s tem poglobiti odnose v varne, ranljive in iskrene. Če je temu tako, se ta domačnost zareže tudi kasneje, v odrasle odnose. Veliko truda in skupne rasti je kasneje potrebne, da spreminjamo vzorce, kar najlažje naredimo prav v odnosih. Vsak nov partnerski odnos ima potencial, da ustvari nov sistem ali pa ponovi vzorce, ki so stari in neuporabni oz. celo škodljivi.

Ali ste morda zaznali, da boljši zaslužek ženske lahko vpliva na samozavest partnerja in dinamiko moči v razmerju?

Seveda, s tem se v terapijah srečujem in ti občutki so lahko za ljudi, ki jih doživljajo, zelo boleči. Vendar pa je potrebno vedeti, da je denar ali pa kakšen drug dejavnik, le simptom, ki kaže na to, da je v ozadju oz. globini nekaj drugega: morda nezaupanje, manjvrednostni kompleksi, strah pred skupnim življenjem, strah pred popolno predanostjo, morda tveganjem, da se predamo… Vse to, kar sem naštela, torej predanost, pripadanje, pogum za skupno življenje, zaupanje, so karakteristike globine, zdrave navezanosti med partnerjema, zaveze, da bomo skupaj in da se odločimo za odnos: to pomeni, da bomo odnos ohranjali, ga krepili, da bo le ta z leti čedalje bolj cvetel.

V odnosu je nesmiselno govoriti o moči, bolj kot to, raje razmišljajmo o različnosti: ženske in moški smo si že po naravi različni, kot na primer, ženske hitreje začutimo, kaj nam v odnosih manjka, težje pa to povemo na način, da nas partner razume. Moškim je dano, da lažje oz. enostavneje in bolj pristno povedo, kar imajo za povedati. Tudi karakterno smo si različni, nekdo nekaj bolj obvlada, drugemu je bližje kaj drugega. Če zmoremo to različnost razumeti, jo sprejeti in vzeti za dragocenost, bomo lahko delovali kot podpora eden drugemu. Izražanje moči v odnosu je odraz strahu in šibkosti (primer: Nekdo več zasluži in se ima za vrednejšega…. V resnici pa se globoko v sebi počuti manjvrednega, premalo pomembnega in necenjenega. Strah ga je delati manj, saj bo s tem izgubil svojo integriteto. Strahu ne čuti, temveč ga prikrije z občutkom večvrednosti, vzvišenosti in podcenjuje drugega….).

Ključno pri soočanju s temi težavami je odprta in iskrena komunikacija, jasno določanje prioritet in vzajemno podpiranje kariernih in osebnih ciljev. Predvsem pa je najpomembnejše, da se čim več občutkov izgovori, le tako bosta partnerja lahko čedalje bolj to, kar sta. Da pa bosta to zmogla, je potrebno pri sebi prepoznati, kaj kdo čuti in prevzeti odgovornost za čutenja in vedenje. To na primer pomeni, da partner ni kriv za mojo jezo, temveč jo je le prebudil, za svojo jezo sem odgovorna sama. To pa je tudi karakteristika odrasle, čustveno zrele osebe. Odnosi so nekaj najboljšega za učenje: o sebi, o drugem in sprejeti pogled drugega o nas samih.  

Avtor: Saša Obersnu; Foto: canva.com

Poglabljanje v partnerske odnose: Serija intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar