Dolgčas mi je! – In s tem ni prav nič narobe

Polovica šolskih počitnic je že mimo. Otroci preživljajo počitnice na različne načine, doma, v varstvih pri starih starših, kolonijah, organiziranih varstvih. V tem času ste jih prav gotovo slišali izreči “Dolgčas mi je!”. S tem ni nič narobe. Je kvečjemu dobrodošlo, saj je to trenutek, ki lahko vodi v kreativno razmišljanje in osebni razvoj.

Čeprav je dolgčas pogosto dojeman kot nekaj negativnega, ima lahko tudi pozitivne učinke, še posebej za otroke. Ko se otroci dolgočasijo, so pogosto prisiljeni uporabiti svojo domišljijo in ustvarjalnost, da bi našli načine za zabavo. To jih lahko vodi do novih iger, zgodb in drugih oblik kreativnega izražanja.

Današnji otroci so vajeni strukturiranega preživljanja časa, ki pa je v času poletnih počitnic bolj sproščen in brez obveznosti. Otroci so v tem času tudi bistveno bolj izpostavljeni dražljajem iz okolja, v veliki meri povezanih z uporabo mobilnih telefonov, računalnikov in TV zaslonov.

Kaj se zgodi, če ni teh dražljajev in usmerjanja preživljanja prostega časa? En velik dolgčas. Ali je v tem tudi kaj dobrega oziroma koristnega, smo se pogovarjali z Lili Kodelja, zakonsko in družinsko terapevtko ŠRCD Domžale.

Dolgčas uči otroke, kako naj se sami zabavajo in si organizirajo čas. Kako lahko to vpliva na razvoj otrokove samostojnosti?
Starši velikokrat, ko slišijo besedo-dolgčas mi je-začnejo iskati rešitve in razmišljati kako otrokom zapolniti ta čas, kaj jim ponuditi, hitro stopijo v “akcijo” in animirajo otroke. S tem seveda nekako potlačijo občutek krivde, ki se pojavi in seveda sporoča, da niso “popolni” starši, saj se z otrokom ne ukvarjajo, ga ne animirajo. Se pravi se v njih pojavi stiska. Pa vendar, otroku mora biti dolgčas, saj mu  pomaga spodbujati ustvarjalnost, samostojnost oz. vpliva na zdrav razvoj otroka. Večino šolskega leta so vodeni s strani odraslih-razne dejavnosti (obšolske ali pa znotraj pouka), krožki, treningi, že sam pouk čez teden…skratka zelo strukturiran čas, kjer otrok težko izrazi sebe in vse potenciale, ki jih nosi v sebi.

Otroci imajo zelo redko čas za prosto igro, za ustvarjanje po svojih idejah. Spomnim se časa, ko sem delala v vrtcu in otrok, ki so si želeli samo igre v smislu:” A se lahko danes samo igramo?”

Otroci potrebujejo nestrukturiran čas, prosto igro, saj se bodo le v tem času rodile najboljše ideje. S tem in še posebej, če dobi pohvalo za svojo idejo, krepi zaupanje v samega sebe. Če starši prehitro zapadejo v iskanje rešitve tega dolgčasa, otroku sporočijo, da ni sposoben razmišljati, da v njega ne verjamejo, mu ne zaupajo in seveda sporočilo, da njegovi občutki, želje, potrebe niso pomembni. Otrok se nauči funkcionirati samo na način, da dobi navodilo kaj početi. Če tega ni, otrok bega in se počuti izgubljeno.

Razvijanje otrokove samostojnosti lahko razširimo na to, da bo otrok s tem razvijal občutek soočanja s frustracijo in jo na zdrav način rešil, poskušal neko novo dejavnost, mogoče prevzel pobudo za nekaj, pridobil izkušnjo kako rešiti nek problem, se učil strategij načrtovanja. Pri vsem tem pa bo krepil vztrajnost, povečal samozavest, gradil pozitivno samopodobo in tako bolje spoznal samega sebe.

Priporočljivo je, da otroci sami najdejo rešitve za svoje stanje dolgočasja. Lahko na takšen način izboljšajo svoje sposobnosti reševanja problemov in odločanja ter prispevajo k vztrajnosti in potrpežljivosti?
Zagotovo. Dolgčas je lahko zelo koristen, saj pomaga razvijati domišljijo. Otroka vodi k večji ustvarjalnosti. Včasih se v dolgčasu naučijo kako razviti neko idejo, pripraviti, organizirati nekaj…preko tega brskajo po sebi, po svojih interesih, odkrijejo svoja močna področja. In če je pri vsem tem otrok deležen še pohvale s strani odrasle osebe za izvedbo svoje ideje, je to največje darilo, ki ga lahko otrok dobi. Ni pa nič narobe, če starši otroku pomagajo razviti neko idejo. Otrok pove, izrazi, kaj bi počel, pa ne zmore naprej. Nekateri otroci potrebujejo pomoč pri korakih te izvedbe. S pomočjo vprašanj v smislu: “Kaj pa misliš, da bi potreboval za to svojo idejo?” mu pomagamo razviti kreacijo. Še posebej pri predšolskih otrocih ne moremo pričakovati, da bo vse naredil sam. So previsoka pričakovanja do otroka.

Mladostniku lahko pomagamo na ta način, naj napiše, kaj ga veseli, kaj misli, da dobro počne, kaj je tisto, kar si je želel početi čez šolsko leto, pa mu ni uspelo itd.

Raziskave so pokazale, da dolgočasenje v naših možganih stimulira predele za reševanje problemov in ustvarjalnost. Ko se v otroku rodi iz “nič” nova ideja in je to nekaj njegovega, vztraja, si želi, ob tem seveda pade, dela napake, ampak potrpežljivo gre naprej. Tukaj je pomembna vloga starša-spodbujati otroka, ga krepiti in se veseliti njegovih dosežkov.

Včasih otroci kar tako izrazijo, da jim je dolgčas, da bi morebiti s tem pritegnili pozornost staršev ali skrbnikov. Jim je v takšnih primerih dobro ponuditi kakšen predlog ali usmeritev za nove dejavnosti?
Pomembno je, da starši presodijo, kaj ta dolgčas pomeni in res, lahko je to klic po stiku s starši. Otrok želi starše s tem povabiti v odnos, v igro, v skupno preživeti čas. Čuti, da tega ni več ali je pa premalo. Pomembno je, da poskušajo ugotoviti od kje izvira ta dolgčas, razmisliti zakaj se v resnici pritožuje. Biti pa previden, da jim takoj ne ponudijo rešitve, usmeritve. S tem lahko starši hitro opustijo svoje dejavnosti in se otrok pri tem ne bo mogel naučiti zabavati sam, razvijati svoje ideje.

Je pa lahko dolgčas tudi način kako otroci izrazijo svoje potrebe. Lahko je to klic po pozornosti, lahko da nimajo zagotovljenih osnovnih potreb (hrana, spanje, počitek,…). Morda na ta način želijo izvedeti kaj počnejo starši oz. nekaj s čimer bi krajšali čas. Šolsko leto je naporno in včasih je dolgčas zgolj izraz, da otrok potrebuje počitek, ki ga za usklajeno delovanje našega telesa, možganov potrebuje. Ravnovesje-počitek in akcijo. Tukaj spet ta vloga starša, da začuti in opazi otroka.

Vsi mi potrebujemo kdaj ta občutek, da je v redu ne delati nič.

Je pa zelo dragoceno in krepi odnose v družini, ko se starši usedejo na tla in se igrajo z otroki. Tudi mladostniki, ki obožujejo družabne igre. Nič narobe. Ponuditi neko idejo v smislu neke igre in nasloviti to: “Kaj pa, če bi si danes vzeli čas za neko igro, ki se jo dolgo nismo šli? Kaj če si pripravimo kino večer itd.?”

Ceniti igro in si vzeti čas za igro z otroki.

Otroci določenih frustracij in nezadovoljstva z določeno situacijo običajno niso sposobni natančno ubesediti in jim je lažje to opredeliti kot dolgčas (v mislih imam spor med prijatelji, če posameznik izpade oz. je izločen iz igre). Kako prepoznamo takšne situacije in kako začeti pogovor?
Otroci lahko stisko, ki jo ob tem doživijo, izrazijo s tem, da jim je dolgčas. Ne zmorejo in ne znajo drugače in dolgčas je lahko eden od načinov, da sporočijo kako se počutijo. Pomembno je, da otroku naslovimo to kar vidimo v smislu: “Vidim te, opazim itd.” Mu dati vedeti, da smo tam, če bo želel pogovor. Seveda pogovor brez pritiska, ampak sočuten pristop. Vprašati sebe, kaj bi jaz potreboval/a v taki situaciji in na tak način pristopiti. Pomembno je, da otroka ne spregledamo! Poimenovati čustveno stanje je izrednega pomena, da vemo, kaj se dogaja v otrokovi notranjosti. Kot ste rekli – mogoče ga pesti popolnoma nekaj drugega, a tega ne zna ubesediti.

Ali so otroci sposobni razumevanja samega sebe in svojih čustev, ko se znajdejo v dolgočasenju?
Ravno to, če jim hitro ponudimo rešitve, jih bomo prikrajšali tega, da so v stiku s samim seboj. V življenju ne gre vedno po vseh strukturah in pravilih-življenje nas uči kako se soočati s frustracijami in kako uravnavati svoja čustva, ko ne gre vse po načrtih. In dolgčas je za otroka krasen način kako se učiti teh veščin. V takih situacijah ima otrok priložnost biti v stiku s sabo, raziskovati kaj mu je všeč in kaj ne, kaj ga sprosti in kaj mu povzroča napetost. Ampak ja, za vse to otrok potrebuje čas in seveda odraslo osebo ob sebi, ki mu bo pri tem pomagala. Skupaj z otrokom razvijati in mu pomagati razlikovati kaj je žalost, razočaranje in kaj dolgčas.

Počitnice so dolge, prostega časa je na pretek. Mnogi starši raje vidijo, da otroci iščejo zunanje vire za zabavo, kot so televizija ali video igre v domačem, varnem okolju, kot da preživljajo prosti čas nekje zunaj. Za kaj vse so ti otroci prikrajšani?
S tem uničimo in zatremo otrokovo ustvarjalnost, domišljijo. Naučijo se živeti na način, da so vodeni iz okolice. Možgani sčasoma zaspijo, “umrejo”. Igra je otrokov način izražanja in je nujno potrebna za razvoj. Z igro se otroku zagotovi spodbudno okolje, kjer preizkuša svoje ideje, zamisli, dela napake, izraža čustva, rešuje težave, prične zaupati v svoje misli in ideje.

Ko jim damo v roke telefone, video igrice, jim ukrademo dolgočasenje. Vzgajamo generacije kot sem nekje zasledila umetnikov, ki nikoli ne bodo začeli risati, pisateljev, ki nikoli ne bodo začeli pisati, kuharjev, ki nikoli ne bodo držali kuhalnice, glasbenikov, ki nikoli ne bodo vzeli kitare in začeli igrati.

Ekrani jim dajo lažno sliko realnosti. Ko otrok teče, kuha, brca žogo se mora za uspeh veliko bolj potruditi, ne pa samo drseti s prsti po ekranu, kjer zelo na “lahek” način prideš do uspeha.

Potruditi se za nekaj in pri tem doživeti uspeh, to predstavlja notranje zadovoljstvo.

Če povzameva, je lahko dolgčas priložnost za otrokovo osebno rast in razvoj ter da se ga da izkoristiti na pozitiven način. Da z dolgčasom ni nič narobe.
V naši družbi, ki je zelo naravnana na način, da moraš ves čas nekaj početi, delati, je dolgčas velikokrat gledan z negativnega zornega kota in je nekaj slabega. Počivati in ne delati nič ni v redu. Če znamo starši z otrokom ustvariti tak odnos, kjer mu bomo z zgledom pokazali, da je počitek nujno potreben. Telo potrebuje ta balans. Razviti pozitiven odnos do dolgčasa. Otroci in mladostniki so čez leto v naporu, stresu, napetosti, kajti vse šolske obveznosti in obenem razvijati socialne interakcije zahtevajo celega otroka tako v fizičnem kot psihičnem smislu.

Za konec bi dodala tudi to, kakšen odnos imajo starši do dolgčasa. Kako pomirjujoče je za otroke, ko starši rečejo: “Danes pa ne bomo počeli nič.” Kako naporno je, če otrok raste v okolju, kjer se mora ves čas nekaj početi, zato da dobiš potrditev, da si v redu.

Otroka ne moremo zaščititi od frustracij takšnih in drugačnih kot je npr. varovati pred tem, da so žalostni, da ne čutijo jeze, razočaranja. Vse to so izkušnje, ki jih ob sočutni odrasli osebi predelajo. Prav tako jih starši ne morejo zaščititi od tega, da bi jim bilo dolgčas.

Če otroku damo priložnost, da to začuti, se bodo rodile največje ideje, odkrili bodo mogoče nove strasti do neke dejavnosti, umetnosti, športa oz. preprosto odkrili bodo občutek, kako se sprostiti in uživati v neki igri.

Skratka, ko otrok pride s stavkom, dolgčas mi je, se lahko odzovete na način: ”Dobro! Me prav zanima kaj boš razvil iz tega dolgčasa. ”

Avtor: Saša Obersnu; Foto: Arhiv Domžalca, canva.com