Bolezen in partnerstvo: Duševna podpora v obdobju težke bolezni

Soočenje s težko boleznijo je ena izmed najtežjih preizkušenj, s katerimi se lahko posameznik sreča v življenju. Takšna izkušnja ne vpliva zgolj na fizično zdravje, temveč se globoko dotakne tudi čustvenega in psihološkega stanja.

Človek je pogosto prisiljen preoblikovati svoj pogled na svet, sprejeti nova omejevanja in se spoprijeti z negotovostjo glede prihodnosti, ko se sooča z dejstvom, da se je v njegovo življenje prikradla težka bolezen. V teh trenutkih se postavljajo ključna vprašanja o življenju, pomenu odnosov in notranji moči.

Ko se posameznik sooča s težko boleznijo, je podpora partnerja neprecenljiva. Partnerjeva vloga ni le v fizični pomoči, ampak tudi v čustveni in psihološki opori, kar lahko bistveno vpliva na bolnikovo počutje in kakovost življenja obeh v razmerju.

V današnjem intervjuju z dr. Lidijo Bašič Jančar, strokovnjakinjo na področju partnerskih odnosov, bomo raziskali, kako se partnerji spopadajo s takšnimi izzivi ter kako bolezen vpliva na njihovo vsakodnevno življenje, odnose ter občutek sebe.

Soočenje z diagnozo prinaša velik stres, saj kljub podpori okolice posameznik pogosto ostane sam s svojimi mislimi, občutji in strahovi, kar vodi v močno čustveno obremenitev. Kako lahko posameznik na najboljši način izrazi svoje občutke strahu, tesnobe in žalosti s partnerjem, da bi s tem ohranil odprto komunikacijo in prejel potrebno čustveno podporo?

Najbolj pomembno je, da ima človek vsaj eno zaupanja vredno osebo, s katero se v takih težkih trenutkih lahko poveže in pogovori, izrazi svoje občutke, kot so žalost, obup, jeza ter dobi nazaj sočuten odziv. Le tako se lahko vsi ti težki občutki zmanjšajo, dobijo nek smisel. V primeru, da se par sooča s težko diagnozo je enako pomembno, da imata oba možnost spregovoriti o, za vsakega težkih občutjih, še z nekom drugim. Pogosto se namreč zgodi, da sta partnerja zadržana eden do drugega ravno zato, ker se bojita, da bosta drug drugega še bolj obremenila.

Kar pa se tiče komunikacije med partnerjema, je zelo odvisno, kakšen odnos sta imela že pred boleznijo: če sta se veliko pogovarjala, si izražala svoja občutja, se čutila, jima tudi v času krize ne bo to povzročalo večjih težav, saj si bosta zmogla stati ob strani. Težava je, če tega ni bilo oz. je bilo pomanjkljivo.  Zaprtost, neizražanje čutenj, zanikanje so obrambe, ki so del odnosa, kjer ni zadostne povezanosti in globine. To pa ne pomeni, da jo partnerja ne moreta ponovno zgraditi: vsaka preizkušnja v odnosu je lahko priložnost za rast in razvoj. Tudi bolezen.

Težka bolezen pogosto prinese velike spremembe v dinamiko razmerja, kjer se vloge med zdravim in bolnim partnerjem spremenijo, bolna oseba pa lahko občuti izgubo avtonomije in nadzora nad svojim življenjem. Ali menite, da je v tej fazi, ko se vloge v razmerju spremenijo in bolnik občuti izgubo avtonomije, koristno poiskati strokovno pomoč za oba partnerja? Kako bi to lahko vplivalo na njun odnos?

Po mojih izkušnjah so najtežji občutki, ki človeka ob bolezni zadenejo, ravno strah in nemoč, jeza in obup. Če o teh izjemno težkih občutkih človek ne spregovori v vsej svoji polnosti, se le ti kopičijo in dobijo na intenziteti. Vedno je dobrodošla strokovna pomoč, morda pa še bolj kot to, pogovor z nekom tretjim, kateremu par zares zaupa. Izjemnega pomena je tudi pomoč ožjih družinskih članov, da se jima olajša v vseh vsakodnevnih opravilih, morda staršev, prijateljev. Izguba občutka samostojnosti je boleč občutek, veliko lahko naredimo, da človeku povemo, da je ta občutek popolnoma normalen ter da pa mu bomo pomagali tako, da bo vedno imel občutek, da sam naredi vse, kar zmore. Priznati si svojo nemoč je pravzaprav največja moč in prav je, da človeka podpremo, mu ovrednotimo, da je to le obdobje, ki bo minilo ter da mu bomo vedno stali ob strani.

Strokovna pomoč je zelo smiselna in sicer v tem pogledu, ker jima bo terapevt lahko pomagal ovrednotiti in izgovoriti občutja, morda se bosta srečala s kakšnimi še nepredelanimi vsebinami, ki bodo v tem času intenzivno prišla na površje, kot na primer: jeza na partnerja, jeza nase, vprašanje skrbi zase, odnos do staršev, odnos do otrok, itd. Menim, da se je s temi temami v času bolezni potrebno lotevati zelo počasi, izjemno sočutno in na zares pravi strokovni način, da ne pride do še večjega stresa.

Komunikacijske težave, prikrivanja občutkov, slaba volja in zmanjšana intimnost pogosto postavijo na preizkušnjo tudi najmočnejša partnerstva, saj se družabno življenje spremeni, oba partnerja pa se lahko začneta počutiti osamljena in izolirana. Kako lahko partnerja, kljub omejitvam bolezni, preprečita občutek osamljenosti in izolacije, ter ohranita povezanost in bližino v razmerju?

Navadno je v akutni oz. začetni fazi pomembno, da si postavita prioritete zase in za svoje otroke, kamor v tem trenutku navadno ne sodi družabnost, temveč »preživetje«. To pomeni, kako bomo preživeli naslednji dan, teden, mesec, ko bo hudo. Kot bi rekla, da si naredita nek plan: kdo jima bo pomagal, kdo bo poskrbel za otroke… To jima da varnost in sigurnost, da bosta zmogla. Kasneje, ko je prvi val zdravljenja mimo in se nekako vrneta v življenje, pa pridejo na plano tudi vse te stvari, kot so ponovna vzpostavitev družabnega življenja. Odvisno je tudi od tega, v kakšni meri sta partnerja to imela izoblikovano že prej: je bilo več tega ali morda malo. Če je bilo druženja manj, to niti ne bosta tako zelo pogrešala, če pa je druženje imelo večjo vlogo v njunem življenju, je prav da se to vzpostavi nazaj. Po vsej verjetnosti se bosta ob tem oba soočala s sramom, nemočjo, občutkom, da je moda drugim nelagodno, ker ne vedo, kaj lahko vprašajo, koliko se lahko o tem pogovarjajo. V tem pogleduj so pari zelo različni: eno ne želijo spregovoriti o bolezni, spet drugi lahko zelo odprto govorijo o tem. Oboje je ok, pomembno je le, da se človek zaveda, kaj želi in da si dopusti imeti pravico do tega. Morda še poudarek na tem, da partnerja med seboj izgovorita oz. se pogovorita na kakšen način želita naslavljati tematiko bolezni v družbi: odkrito, raje ne… torej, da v družbi nastopata enotno in pri tem ima vsekakor prednost tisti, ki je zbolel.

Ključnega pomena pa so tudi trenutki, ki jih lahko partnerja ohranjata kljub oviram, ki jih prinese bolezen: morda krajši sprehodi, posedeti na vrtu, pogovori, karkoli, kar jima bo ohranilo stik in se bosta dobro počutila. Drobni trenutki prinesejo veliko zadovoljstvo in dajejo moč za naprej.

Bolniški stalež ali skrb za bližnjega na domu lahko povzroči zmanjšanje dohodkov, kar pogosto vodi do finančnih skrbi in dodatnega stresa, ki lahko postaneta vir konflikta. Hkrati se porajajo vprašanja o napredovanju bolezni in vplivu na kakovost življenja ter prihodnost. Kateri so najučinkovitejši načini ali taktike za soočanje s strahovi, povezanimi s finančnimi skrbmi in negotovostjo glede prihodnosti, ko bolezen močno vpliva na življenje obeh partnerjev?

Vsekakor je finančna skrb ob soočanju z boleznijo lahko velik del tega procesa. Ob tem marsikdo doživlja sram in manjvrednost, ponižanje. »Kako sem lahko padel tako globoko«, ali pa: »Sem res tako malo vreden, da se moram pri teh letih soočati s strahom pred preživetjem?«. To so zares težke teme. Zopet se mi zdi pomembno, da ljudje znamo prositi za pomoč, ko jo potrebujemo. Morda nam lahko kako pomagajo ožji sorodniki, morda lahko dobimo kakšno finančno pomoč s strani države. Vsak doprinos kogarkoli je zlata vreden. Zato je zelo pomembno, da že ves čas našega življenja krepimo zdrave vezi z ljudmi, s skupnostjo, prijatelji, le tako bomo lahko opazili, kdo od naših bližnjih ali manj bližnjih je v stiski in bo tudi drugi opazil našo. To je naloga vseh odraslih v prav vseh okoljih: med sosedi, v šoli, vrtcu, službi… Izjemno dobrodošli so tudi stiki s tistimi, ki so tako izkušnjo že preživeli in vedo, katere so največje stiske in kaj je njim pomagalo, da so šli skozi. Morda tudi kakšna skupina ali pa kakšna dobra knjiga, ki naslavlja to tematiko, ne bo odveč.

Obvladovanje teh izzivov zahteva odprto in iskreno komunikacijo med partnerjema, saj le tako lahko ustvarita prostor za razumevanje in podporo, ki je ključnega pomena v času soočanja s hudo boleznijo. Poleg tega je pomembno, da oba prepoznata svoje meje in se ne bojita poiskati strokovno pomoč, ko jo potrebujeta. Terapevti, svetovalci in podporne skupine lahko nudijo dragoceno oporo, saj pomagajo posameznikom in parom, da se soočijo z emocionalnimi obremenitvami in strahovi, ki spremljajo bolezen. S strokovno pomočjo se lahko izboljšata komunikacija in povezanost med partnerjema, kar lahko prispeva k boljšemu razumevanju izzivov, ki jih prinaša bolezen, in skupnemu iskanju rešitev za obvladovanje stresa, tesnobe ter negotovosti glede prihodnosti.

Na koncu je pomembno, da partnerja skupaj poiščeta načine, kako ohraniti čim večjo kakovost življenja, se osredotočita na male trenutke sreče in vzdržujeta medsebojno podporo, ki je ključna za prebroditev težkih časov. Tako lahko, kljub resnim izzivom, ohranita čustveno bližino, zgradita močnejši odnos in se bolje soočata s prihodnostjo, ne glede na negotovosti, ki jih prinaša bolezen.

Vabimo vas, da z nami delite svoja vprašanja ali izzive, s katerimi se soočate v svojem partnerskem odnosu. Če imate težavo, ki je trenutno ne znate rešiti, nam jo lahko pošljete na info@domzalec.si, mi pa bomo v sodelovanju z dr. Bašič Jančar v eni od tedenskih objav skušali podati strokovni odgovor in pomoč. Vaša anonimnost je zagotovljena.

Vabljeni, k spremljanju poglobljenih intervjujev, ki jih objavljamo vsak torek ob 17.30 na spletnem portalu domžalec.si. Z njimi poskušamo obogatiti vaše partnersko življenje!

Avtor: Saša Obersnu; Foto: canva.com

Kariera in partnerstvo: Ona se je odločila za kariero. Kaj pa zdaj?

Poglabljanje v partnerske odnose: Serija intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar