Alzheimer caffe: Demenca in Covid-19
Naše življenje že skoraj dve leti kroji epidemija korona virusne bolezni Covid–19. Ta je globoko zarezala v vsakdan vsakega izmed nas. Tudi če nočemo, ves čas mislimo o tej bolezni in se pogovarjamo o njej. Domovi za starejše so bili ob začetku epidemije med najbolj izpostavljenimi in prizadetimi, saj so epidemijo dočakali izredno kadrovsko podhranjeni in z veliko prostorsko stisko. Tudi Dom upokojencev Domžale se že vrsto let sooča z velikim pomanjkanjem prostora, v času korona epidemije, ko je bilo potrebno izvajati posebne ukrepe za preprečevanje širjenja virusa, pa je bil ta primanjkljaj še toliko bolj izrazit. V domu imajo tudi oddelek za varovance z demenco. Imajo točko demenci prijazen dom, za katero oskrbovanci doma pravijo: “Radi imamo modro spominčico.” Zato toliko lažje sprejmejo njeno ime za pomoč pri imenovanju – demenca. Sedaj je bolezen s preprostim imenom demenca veliko več kot spominčica.
V organizaciji Knjižnice Domžale, Doma upokojencev Domžale, Društva Spominčica – podružnice Domžale ter Cvete Zalokar je v torek, 19. januarja 2022, potekal Alzheimer caffe, na katerem so se pogovarjali o Covidu-19 in o osebah z demenco. Gostja tokratnega Alzheimer caffe-ja je bila Irena Prestor, glavna medicinska sestra, zaposlena v Domu upokojencev Domžale Z gostjo se je pogovarjala Cveta Zalokar.
Rdeča nit pogovora je potekala v smeri dela zaposlenih s stanovalci doma v času korona virusa. Starost nikoli ne pride sama, poleg tegob, ki jih prinašajo leta, se morajo sedaj ukvarjati še z virusom. V času epidemije se je veliko spremenilo in tudi umirilo. Stanovalci doma upokojencev so bili navajeni, da so svoj prosti čas preživljali na sprehodih po Domžalah, v času karantene pa so se zadrževali v svojih sobah in na domski terasi, vendar so se imeli kljub temu lepo, saj so vse od direktorice do zaposlenih vsi lepo skrbeli, da so v domu ostali zdravi in razgibani. K sreči imajo v domu strokovne in prijazne negovalke, medicinske sestre, terapevtke, čistilke, kuharje, skratka vse zaposlene, ki so stanovalcem pomagali pri prav vseh stvareh. Kljub vsemu so se dobivali na domski terasi, kjer imajo vsakodnevno telovadbo, s pesmijo ob telovadbi pa je šlo razgibavanje še veliko lažje. Imajo tudi stoječa kolesa, kjer vsak lahko poganja pedale in si s tem ohranja moč v nogah. Hodili so tudi na domski vrt, ki so ga obdelovali in občudovali. Na vrtu jim čez poletje cvetijo tulipani, narcise, spominčice in drugo cvetje. Moški so jim prekopali zemljo, ženske pa so posadile krompir, ki so ga potem, ko je zrasel, spekli na terasi. V domu imajo tudi nekaj živali, ki so zelo dobri terapevti. S prostovoljci stanovalce večkrat peljejo z vozički po Domžalah na sladoled, privoščijo si tudi kakšno kavo v mestu, sicer pa imajo v domu svojo Kavarno Vej`co, ki pa je bila žal v času epidemije zaprta.
Pogovor je nanesel tudi na stanovalce z demenco ter o delu osebja z njimi. Vsem oskrbovancem z demenco so kakor ostalim omogočali veliko aktivnosti v dnevnih prostorih in na zraku na vrtu in terasi. Šli so tudi večkrat na sprehod po Domžalah. Imajo pa tudi vsakotedenske svete maše, tako da je poskrbljeno tudi za duhovno oskrbo stanovalcev doma.
Edino v času okužb je bilo z stanovalci z demenco hudo, saj so zaposleni prihajali h njim kot “vesoljci v skafandrih”, pa tudi izolacija v rdeči coni jih je precej prestrašila, saj so prej bivali po sobah. Kot je dejala Irena Prestor, glavna medicinska sestra, je to bil za stanovalce z demenco takšna sprememba izreden šok. Ostali okuženi stanovalci, ki so bili v karanteni, so zaposlene v skafandrih spoznali, dočim dementni pa so bili v šoku. V domu so vzpostavili rdečo cono, Izolaciji je močno vplivala na počutje stanovalcev. Obiske so omogočili takoj, ko so bili v domu epidemiološko stabilni. Splošne informacije o stanju so objavljali na spletni strani in družabnih omrežjih. Delali so na zelo tanki črti znosnega in zmožnega, kar pa so z dobro organiziranostjo dobro prestali.
“Delali smo na zelo tanki črti znosnega in zmožnega, da smo zagotovili varnost, nego in oskrbo stanovalcem. Od 168 stanovalcev je zbolelo 72 stanovalcev. Ozdravelo je 58 stanovalcev. Svojcem, ki so izgubili svoje najdražje, izrekamo iskreno sožalje. Pet stanovalcev je bilo sprejetih v bolnišnico, ostali so se zdravili pri nas. Poleg rdeče cone smo vzpostavili tudi sivo cono. V domu smo že prej upoštevali vse varovalne ukrepe (spremljanje zdravstvenega stanja zaposlenih – že od marca, nošenje mask, razkuževanje), po okužbi pa smo to še poostrili. Pri stiku s stanovalci so imeli zaposleni tudi zaščitne plašče, v rdeči coni pa seveda skafandre. Tudi za to je bilo delo otežkočeno, stanovalci nas niso prepoznavali …”, je o ukrepih povedala gostja pogovora. Zaradi okužb tudi med zaposlenimi, so na pomoč priskočili tudi prostovoljci.
Njihov dom ni le dom za starostnike, ampak tudi negovalna bolnišnica. Kljub trudu zaposlenih v domu in širši podpori javnosti so se nekajkrat na družabnih omrežjih nekateri posamezniki odzvali kritično do njihovega dela in ukrepov v zvezi s preprečevanjem širjenja virusa. Irena Prestor pravi, da bi vse povabila na delo v dom, mogoče v rdečo cono: “Naš dom je specifično grajen, vrata sob so ozka, hodniki prav tako. Postelje smo morali obračati in z vozički voziti v rdeče cone, ker niso šle nad vrata ven, zato je bilo ves ta čas res veliko dela in organizacije vložene v ureditev doma v skladu s smernicami.”
Ob koncu pogovora je gostja pogovora, Irena Prestor dejala, da radi spodbujajo drug drugega pri vseh aktivnostih in se veselijo skupnih uspehov. Z medsebojnim sodelovanjem, strpnostjo in razumevanjem drug drugega, lahko premagajo še tako težke preizkušnje.
Avtor: Miro Pivar: Foto, video: Miro Pivar
