Svetovni dan Alzheimerjeve bolezni s posebno prireditvijo obeležili tudi v Domžalah

Septembra po vsem svetu poteka mednarodna kampanja za ozaveščanje o demenci, ki naj bi povečala vedenje o tej bolezni. Svetovni dan Alzheimerjeve bolezni smo s posebnim dogodkom obeležili tudi v Domžalah.

V organizaciji Kulturnega doma Franca Bernika Domžale, Doma upokojencev Domžale, Društva Spominčica – podružnica Domžale ter Knjižnice Domžale je v četrtek, 19. septembra 2019, potekal prav poseben dogodek, s katerim so v domžalskem hramu kulture obeležili svetovni dan Alzheimerjeve bolezni. Ob tej priložnosti je potekala projekcija prvega slovenskega filma, ki govori o demenci in preživljanju običajnega dne v domu starejših, na oddelku za dementne bolnike v Tržiču.

Avtorski film režiserja Sanjina Švajgerja “Ne pozabi name” dokumentira dan človeka z demenco, ki živi v domu za starejše občane … V domu in lokalni skupnosti se je v zadnjih letih na podlagi izobraževanj in celostne oskrbe stanovalcev z demenco razvilo drugačno razmišljanje in drugačen odnos, ki spoštuje pravice stanovalcev in ohranja njihovo dostojanstvo. Film prikazuje običajen dan na enoti, ob tem pa razkriva mrežo odnosov, ki so se spletli med stanovalci, med stanovalci in zaposlenimi, kot tudi med svojci in zaposlenimi. Kako se pogovarjati s človekom z demenco, kako ga pomiriti, pripovedujejo izpovedi ekipe, ki dela kot stalna ekipa na enoti.

Po projekciji filma je potekal še pogovor, ki ga je vodila Cveta Zalokar in na katerem so sodelovali režiser filma Sanjin Švajger, dr. Anamarija Kejžar, strokovnjakinja s področja bolezni demence, ki je bila v času snemanja filma direktorica Doma starejših občanov v Tržiču, Estera Bartulac, predsednica domžalskega društva Spominčica, mag. Nataša Zalokar, direktorica Doma upokojencev Domžale. Žal pa se zaradi seje Občinskega sveta Občine Domžale pogovora ni mogla udeležiti mag. Renata Kosec, nosilka projekta Priprave analize potreb starejših občanov v občini Domžale.

Demenca postaja v svetu vse večji izziv – ne samo za strokovnjake, temveč tudi za družine in družbo v celoti. Po podatkih WHO (Svetovne zdravstvene organizacije) živi na svetu 50 milijonov ljudi, ki imajo demenco. Ta številka naj bi se vsakih 20 let podvojila, kar pomeni da naj bi živelo leta 2050 že 152 milijonov ljudi z demenco. V Sloveniji živi okrog 40.000 ljudi z demenco. Ker se bolezen pojavlja večinoma pri starejših od 65 let, bo do leta 2030 ob enakem trendu narasel delež iz 20% na 30%. Ljudje z demenco živijo v domačem okolju in v institucijah, kot so domovi za starejše, saj svojci ne zmorejo sami skrbi za človeka z demenco, temveč potrebujejo tudi strokovno pomoč – za obolelega, pa tudi zase.

Demenca je povezana s številnimi predsodki, bolniki z njo pa s strani številnih javnih ustanov obravnavani na način, ki si ga ne zaslužijo in ki je ponižujoč tako do njih kot do njihovih svojcev. Demenca ni samo bolezen. Je napoved skorajšnjega konca življenja in nekaj, s čimer se težko soočimo, čeprav čaka vsakega od nas. Srce parajoče zgodbe polnijo forume in spletne strani. Skrite kamere svojcev dokazujejo, da osebje inštitucij bolnike zaklepa in veže na posteljo, jih pusti neumite, jim plenice zamenja dvakrat na dan ter jih celo pusti stradati ali se fizično znaša nad njimi. Enako se jim dogaja v domačem okolju, ko njihova pokojnina postane dodatni vir za družinski proračun, sami pa ostajajo prepuščeni sami sebi.

Pa je mogoča tudi drugačna zgodba o demenci? Zgodba, v kateri se ljudi z demenco ne zaklepa, ne polni s pomirjevali, ne odmika od življenja, kot ga živijo zdravi? Smo zmožni na svet bolnikov z demenco pogledati tako, kot ga vidijo oni, in se vživeti v vanje? Zgodba tržiškega doma za starostnike kaže, da je to mogoče. Da je sicer potrebno veliko truda, vztrajnosti, potrpežljivost in osveščanja okolja, vendar – kjer je volja, tam je pot. Dr. Anamarija Kejžar je ob tem povedala: »Iz včasih zaprtega, zaklenjenega oddelka, kjer so bili stanovalci z demenco odrezani od ostalega sveta, smo odprli oddelek. Prej agresivni in nemirni stanovalci so postali zadovoljni in umirjeni, sama enota pa ena najbolj toplih in prijaznih v domu.«

V Domu upokojencev Domžale je od 175 varovancev petdeset bolnikov z demenco, za katere skrbi osebje, ki se nenehno izpopolnjuje in skrbi, da se počutijo čim boljše. Seveda pa je pereč problem v nastanitvi, saj je dom upokojencev poln. Kot smo slišali od mag. Nataše Zalokar, direktorice Doma upokojencev Domžale, pripravljajo dokumentacijo za gradnjo novega doma, saj statika ne dopušča, da bi se obstoječi dom dvignil za eno nadstropje. Tudi če bi se to izvedlo, bi število varovancev ostalo isto, zato je najboljše, da se sezida novi večji dom. S to lokacijo so zelo zadovoljni, saj imajo v bližini vse ustanove, ki jih uporabljajo. Seveda pa je problem finančne narave, saj država nima namena graditi dodatnih domov za starejše, ker bojda ni denarja, vse breme pa ne more pasti na občinski proračun.

Estera Bartulac, predsednica domžalskega društva Spominčica pa je omenila delovanje društva v teh petih letih od ustanovitve. Tudi v domžalski občini je precej bolnikov z demenco, ki pa jih morajo svojci zaradi zasedenosti domžalskega doma upokojencev, nastaniti v drugih domovih po Sloveniji. To svojcem zaradi služb predstavlja težavo pri rednem obiskovanju. Če bi bili nastanjeni v domžalskem domu, bi jih lahko obiskali vsak dan.

Ne pozabi name je zanimiv pol urni dokumentarni film, ki naj si ga le ogledajo svojci dementnih oseb, pa tudi zaposleni v domovih za starejše, da se bodo znali bolj orientirati pri pomoči dementni osebi.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar