Slovesnost ob dnevu upora proti okupatorju

Državni praznik – dan upora proti okupatorju – že drugo leto poteka z omejenim številom udeležencev in celo brez obiskovalcev. Tako je bilo tudi 27. aprila dopoldne v Domžalah, ko so se predstavniki Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije poklonili 922 žrtvam 2. svetovne vojne, ki so darovali svoja življenja kot borci, taboriščniki, interniranci, ilegalci, talci, terenci, kurirji ali samo kot zavedni Slovenci, ki so vedeli, kaj narekuje narodna in državljanska dolžnost in jim za dosego ciljev svobode in demokracije ni bilo težko zastaviti niti svojih največjih vrednot.

Ob spomeniku borbe in dela, ki je bil postavljen leta 1975 in ga je zasnoval Tone Svetina, oblikovali pa v podjetju Mlinostroj, so se zbrali praporščaki in častna straža domžalskega občinskega Združenja častnikov veteranov vojne za Slovenijo ter dopustno število obiskovalcev. Žrtvam v spomin sta položila venec in se jim poklonila Marija Majhenič, predsednica Občinskega odbora ZZB NOV občine Domžale, in Jože Kosmač, predsednik Osrednjeslovenskega območja ZZB NOV. Občanom sta čestitala za praznik. Za posebno svečanost je poskrbela trobenta Jaka Einfalta.

V svečanem govoru so se spomnili preteklih dogodkov in sedanjosti; povezali so upor, odpor, borbo in zmago v 2. svetovni in v vojni za Slovenijo ter poudarili: »Ljudje na Domžalskem so že aprila 1941 pokazali zgodovinsko zrelost, na nek način so se nanjo tudi pripravili. Poznali so fašizem in nacizem iz Abesinije, državljanske vojne v Španiji, okupacije Češke, priključitve Avstrije, razkosanja Poljske, kar je izzvalo 2. svetovno vojno; zasedbe Nizozemske, Belgije, Francije, Danske in Norveške ter porazov britanske in francoske vojske. Slišali in brali so, kakšna je Stalinova komunistična oblast v Sovjetski zvezi. Zato bi bilo čakanje, da bi Slovence v vihri svetovnega spopada kdo osvobodil, samomorilsko. Protiimperialistična fronta, ki so jo sestavljali predstavniki ideološko raznolikih skupin, se je 26. aprila v Vidmarjevi vili v Ljubljani odločila za dejavni upor. Ne smemo pozabiti, da se je istega dne po Mariboru sprehajal Adolf Hitler in izjavil, da je to ozemlje spet treba narediti nemško. Na enak način bi se dogajalo na ozemljih, ki so jih zasedli Italijani, ki jim je Rapalska pogodba že prej podarila tretjino Slovencev, Madžari in Neodvisna države Hrvaška. V prvih dveh mesecih po okupiranju je šlo za pasivni odpor; po napadu na Sovjetsko zvezo se je začel v teh krajih oboroženi upor. Julija 1941 je bil ustanovljen Kamniški bataljon s štirimi četami: Rašiško, Mengeško-moravško, Radomeljsko in Kamniško četo, ki so delovale na območju med Trojanami in Šmarno goro ter Kamniškimi planinami in Savo. Upor je hitro prerasel v ljudsko in narodno vstajo, ki je oblikovala učinkovite partizanske enote, na terenu pa ilegalno ljudsko demokratično oblast, ki je vzpostavila vse nastavke, da je že maja 1945, v mesecu osvoboditve, svobodna domovina spet lahko začela delovati.«

Avtor: Igor Lipovšek; Foto: Miro Pivar, Igor Lipovšek; Video: Miro Pivar