Počastitev dneva upora proti okupatorju
Vsako leto 27. aprila predstavniki domžalskih krajevnih organizacij Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije Venclja Perka, Slavka Šlandra in Simona Jenka pripravijo spominsko slovesnost ter v spomin in opomin položijo venec. Zberejo se ob enem lepših in prepričljivejših vojnih spomenikov na Slovenskem. Na hotaveljskem apnencu z vklesanimi besedili je postavljenih pet bronastih oseb kiparjev Petra Lobode in Frančiška Smerduja. Bronaste figure upodabljajo ubežnika iz nemškega taborišča, mater z otrokom, internirančevo mater, partizana s puško in upornika. Spomenik so odkrili poleti 1954 in je stal sredi krožišča v središču Domžal, leta 1980 so ga preselili prek ceste na začetek Kolodvorske ulice in ga utesnili ter omejili v njegovi svobodi enakovrednih pogledov iz vseh smeri.
Slovesnost je začel Franci Gerbec, ki je pozdravil navzoče, poudaril pomen državnega praznika in čestital meščanom. Manica Perdan Ocepek se je v svojem govoru naslonila na zapis Žive Vidmar o pogumnem, a pogosto pozabljenem protestiranju ljubljanskih žensk pred zapori in škofijo. Povzela je pričevanja žensk z Domžalskega: »V glavnem smo hodili v Račo, kjer smo dobili navodila, kaj partizani potrebujejo. Organizirali smo starejše ženske, da so doma pletle rokavice in nogavice iz domače volne…Večkrat smo se skrivali, saj smo dobivali namige, da bi lahko domobranci ali Nemci prišli ponoči in bi koga aretirali. Najmlajšega brata Milana, ki je komaj dopolnil 16 let, so prišli iskat domobranci in ga izročili Nemcem…Preden je šel mož v partizane, smo ponoči zanje pekli kruh. Kmetje so pripeljali moko za peko kruha, med njimi jo je večkrat pripeljal tudi moj brat, Cofkov Jaka. Seveda smo morali vonj kruha ponoči prikriti, zato smo v ogenj metali vejice rožmarina…Mladi nismo veliko razmišljali o nevarnostih, želeli smo se boriti proti okupatorju…V Kraljevem mlinu v Srednjih Jaršah je OF organizirala majhno bolnišnico, v kateri so okrevali ranjeni partizani in terenci. Zanje je skupaj z mamo skrbela, jih previjala in hranila Stanka Osolin. Leta 1944 so v ta mlin preselili tudi tiskarno. Stanko so domobranci zaprli v klet nasproti železniške postaje in jo zasliševali … Ivanko Mežnar iz Bišč, izdano, odpeljano v begunjske zapore, je na poti skozi zapore in pisarne spremljalo neusmiljeno mučenje, pretepanje in poniževanje ter sadistično početje mojih mučiteljev; največ je bilo med njimi gestapovcev, ki so bili zagrizeni, polni sovraštva do upornikov…Boža je imela na glavi kito, zvito in speto na temenu, in je vanjo skrivala pomembno pošto. Nosila jo je tudi na Gorenjsko, v druga okrožja. Glavo je dobesedno nosila na prodaj … Slava vsem dekletom in ženam, saj brez njihovega delovanja v partizanih in na terenu ne bi bilo uspešnega upora in osvoboditve.«
Nataša Belle je priklicala spomin na večno mladega in aktualnega pesnika Karla Destovnika Kajuha, ki je uspel v vsakem krutem dogodku najti poetično tolažbo in upanje ter smisel žrtvovanja. Podžupan Občine Domžale Marjan Ravnikar je v zaključku povezal preteklost s sedanjostjo in izzivi, ki nas čakajo; vsem pa voščil za oba praznika: dan upora in praznik dela.
Avtor: Igor Lipovšek; Foto: Miro Pivar; Video: Miro Pivar
