Pred izzivom novogradnje – Intervju s Polono Burja, dr. med. spec., v.d. direktorice Zdravstvenega doma Domžale

Mesto vršilke dolžnosti direktorice Zdravstvenega doma Domžale je oktobra lani po predčasnem odhodu dr. Svoljšaka v pokoj prevzela Polona Burja, specialistka družinske medicine, ki je bila v zadnjem obdobju poleg rednega dela v splošni ambulanti vodja splošne medicine, pred tem pa vrsto let vodja nujne medicinske pomoči.

V Zdravstvenem domu Domžale je zaposlena že od sekundariata. Kljub novi funkciji, ki jo je prevzela, še vedno opravlja 60-odstotno delo v svoji ambulanti, saj pravi, da tudi če bi želela opravljati le naloge direktorice, to v praksi ne bi bilo izvedljivo, ker je premalo zdravnikov, ki bi prevzeli paciente. Sicer pa ji to ni v interesu, saj delo zdravnice opravlja z vsem srcem in velikim veseljem ter s širokim nasmehom. Dr. Polona Burja je med svojimi pacienti znana kot zdravnica, ki bolnikom vedno rada prisluhne, obenem pa je s svojim dosedanjim delom kot pomočnica dr. Svoljšaka pripomogla k temu, da je Zdravstveni dom Domžale zdravstvena ustanova, ki uživa veliko zaupanja med uporabniki. Se pa tudi v domžalskem zdravstvenem domu tako kot v preostalih zdravstvenih ustanovah soočajo s težavami, ki jim otežujejo vsakodnevno delo. Prav zaradi tega jim izzivov v prihodnosti ne manjka.

Kako je prišlo do odločitve za poklic zdravnice?

Nekaj je k temu zagotovo pripomogla moja sestra, ki je prav tako zdravnica, saj sem vedno z zanimanjem spremljala njen študij in pozneje njeno delo. Medicina je zanimiva veda, ki res ni dolgočasna. Obenem je zelo raznolika, saj se lahko ukvarjaš z različnimi stvarmi. Je tudi zelo pristno delo, kjer dobiš potrjevanje svojega dela.

Ste specialistka družinske medicine, vaša primarna ljubezen pa je nujna medicinska pomoč?

Moje prvo delovno mesto je bilo v ambulanti NMP, zdaj pa v NMP opravljam dežurno službo. Delo na področju NMP me je vedno zelo veselilo, vendar sem po 10 letih dela na urgenci začela pogrešati dolgotrajno spremljanje in vodenje bolnikov in sem zato začela z delom v ambulanti družinske medicine. Pri nujni medicinski pomoči ne gre samo za urgentna stanja, temveč je s tem delom povezanih veliko različnih stvari. To delo na vrata urgence prinaša različnost, delo v splošni medicini pa je bolj kontinuiteta, saj obravnavaš paciente, ki jih poznaš. Menim, da je za vsakega zdravnika dobro, da po določenih letih malo spremeni svoj delovni delokrog. Sama še vedno dežuram na urgenci, to delo bi namreč zelo pogrešala, če bi kar naenkrat prekinila z njim. Se pravi, da še nisem ven iz tega profila.

Vas poklic zdravnice spremlja tudi izven ordinacije?

Sama ločim službo in zasebno življenje. Če namreč želiš veliko let delati uspešno, moraš znati ločiti, kaj je služba in kaj je zasebno življenje. Seveda pa dam rada kakšen nasvet bližnjim in prijateljem tudi v zasebnem življenju.

Prevzeli ste vodenje Zdravstvenega doma Domžale. Kakšen izziv je to za vas?

Že v času, ko je bil direktor dr. Svoljšak, sem bila v marsikateri stvari njegova pomočnica. Bila sem vodja splošne medicine, ki je pri nas tako rekoč največji oddelek. Zdaj imam seveda več odgovornosti, saj sem odgovorna za ves zdravstveni dom, samo delo pa zame ni nekaj povsem novega. Ker je dr. Svoljšak predčasno zaključil svoj mandat, se mi je zdelo prav, da dokončam vse skupaj, kar smo si začrtali. Se pa še nisem odločila, če bom jeseni kandidirala na rednem razpisu za direktorico.

V kakšni kondiciji ste prevzeli Zdravstvenega doma Domžale?

Kondicija našega zdravstvenega doma ni slaba, se pa spopadamo z vsemi težavami, s katerimi se tudi v drugih zdravstvenih ustanovah po Sloveniji. Največja težava je pomanjkanje zdravnikov družinske medicine, pa tudi drugih zdravnikov. V praksi to pomeni, da pri obstoječih preobremenjenih zdravnikih prihaja do izgorelosti. Težave so pri pridobivanju novih zdravnikov, pri drugih kadrih je malce boljše.

Se pa v Domžalah v zadnjih letih spopadamo tudi s pomanjkanjem prostora za že obstoječe programe, ki jih izvajamo. Če pa dodamo še nove programe in nove profile zdravstvenih sodelavcev, ki naj bi v prihodnosti sodelovali v zdravstvenem sistemu, potem je prostorska širitev edina rešitev za ta problem. Se pravi, da vse to narekuje k temu, da je treba rešiti prostorsko stisko. Z Občino Domžale smo v dogovoru o gradnji prizidka k obstoječemu zdravstvenemu domu. Ob tem je treba dodati, da je bilo na obstoječem zdravstvenem domu v preteklosti narejenih že veliko adaptacij, s katerimi smo reševali prostorsko stisko. V okviru obstoječega zdravstvenega doma smo z zadnjo adaptacijo lani naredili maksimum. Kot sem že omenila, delamo v smeri gradnje prizidka. Ideja pa je tudi, da bi šli v smeri čisto nove gradnje. Je pa vse okrog tega še odprto. Upam pa, da bomo z Občino Domžale našli najbolj optimalno rešitev.

Kakšne so naloge direktorja?

Po eni strani gre za koordinacijo dela med posameznimi službami, po drugi strani pa za skrb, da zdravstveni dom pravno posluje in ima vizijo razvoja. Za direktorja je pomembno, da pozna delovanje zdravstva in zdravstvenega doma. Sama sodelavce poznam zelo dobro, kar je lahko prednost ali pa tudi ovira pri uveljavljanju kakšnih sprememb. Direktor postavi usmeritve, kam naj bi šel zdravstveni dom. Pomembna je tudi skrb za zaposlene pa tudi, da so zadovoljni pacienti. Se pravi, da dobijo primerno in kvalitetno oskrbo.

Koliko zaposlenih je v Zdravstvenem domu Domžale?

V okviru zdravstvenega doma, ki ima sedež v Domžalah, delujejo še zdravstvene postaje v Moravčah, Lukovici in Mengšu ter ambulanta v Trzinu. V teh zdravstvenih postajah so zaposleni tako koncesionarji kot tudi naši delavci. V okviru javnega zdravstva nas je v ZD Domžale in vseh zdravstvenih postajah zaposlenih 238 sodelavcev. Edino v zdravstveni postaji Mengeš so vsi koncesionarji, naša pa je le patronažna služba.

Omenili ste, da primanjkuje zdravnikov družinske medicine. Kako se spopadate s tem problemom?

Kot sem že omenila, je pomanjkanje zdravnikov družinske medicine eden večjih problemov, s katerim se srečujejo vse zdravstvene ustanove v Sloveniji. Kljub številnim razpisom, se ne prijavlja skorajda nihče. Zaradi tega so obstoječi zdravniki preveč preobremenjeni. Ta manjko pri nas poskušamo zapolnjevati z vključevanjem naših specializantov, vendar je tudi tu problem, ker ni prijav na razpise specializacije. Delo družinskega zdravnika je naporno, saj vsakodnevno pregledamo povprečno med 50 do 70 pacientov z različnimi zdravstvenimi težavami, vodimo obsežno zdravstveno dokumentacijo, obenem smo pa poleg tega tudi velikokrat svetovalci na najrazličnejših področjih od družinskih težav, težav z zaposlitvijo itd. Potem je tu tudi služba nujne medicinske pomoči, ki je za marsikoga dodatna obremenitev. Po napornem vsakodnevnem delavniku moramo delati še v dežurni službi ponoči, med vikendi in prazniki. Glede teh obremenitev bo nekaj treba spremeniti na državni ravni in na ravni izobraževanja. Če pade primarno zdravstvo, pade celotno zdravstvo.

Se v vašem zdravstvenem domu spopadate s čakalnimi vrstami?

V našem zdravstvenem domu, kar se tiče splošnih ambulant, pediatrije in nujne medicinske pomoči, čakalnih vrst ni. Paciente sicer naročamo, vendar ko gre za kaj nujnega, je pacient pregledan še isti dan. Kar se pa tiče sekundarne dejavnosti v zdravstvenem domu, kot so specialistične ambulante, so čakalne vrste v slovenskem povprečju. Ob tem je treba dodati, da na pregled v specialistično ambulanto lahko pride kdorkoli iz Slovenije.

V načrtu naj bi bilo zmanjševanje števila pacientov na zdravnika?

To je zaenkrat pobožna želja in tu se je treba vprašati, kam naj prerazporedimo paciente, če nimamo novih zdravnikov, ki bi jih lahko zaposlili v ambulantah. Kar je zatečeno, je zatečeno. Pacientov na silo ne moreš nekam poslati. Pri nas v Domžalah je povprečni količnik na ambulanto splošne medicine 2500, normativ, ko bi lahko zavračali vpis novih pacientov pa je pri 1995. Po modri knjigi naj bi bilo v prihodnosti po količniku 1500 pacientov na ambulanto. To pomeni, da bi morali imeti v našem zdravstvenem domu po grobi oceni še deset novih zdravnikov družinske medicine. Seveda se zavedamo, da je trenutno to pri nas nemogoče, tako zaradi kadrovskega primanjkljaja kot tudi zaradi prostorske stiske. Je pa nekoliko lažje pridobiti nove zobozdravnike, ker jih je več, zato je stanje na področju zobozdravstva nekoliko boljše. Pri nas v zdravstvenem domu imamo toliko zaposlenih zobozdravnikov, koliko je to predvideno s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Konec lanskega leta je nove prostore je dobila razvojna ambulanta. Gre za eno večjih pridobitev v zadnjih letih?

Tako je. Razvojna ambulanta se ukvarja z obravnavo otrok, ki imajo težave pri normalnem razvoju. V ekipi razvojne ambulante je več profilov zdravstvenih delavcev, vodja pa je dr. Breda Šušteršič. Z novo pridobitvijo je zdaj ambulanta na enem mestu, kar je dobro, da ni vse razpršeno po celotnem zdravstvenem domu. Vsi strokovni sodelavci so na enem mestu, zato je tudi komunikacija boljša, po drugi strani pa so novi prostori lepši in svetlejši ter z dostopom za gibalno ovirane otroke. V takšni ambulanti je za otroke poleg strokovne tudi bolj prijetna obravnava.

Omenili ste širitev obstoječega zdravstvenega doma oziroma, da razmišljate tudi o novogradnji?

Načrti za prizidek so narejeni. Je pa res, da se prav zaradi dotrajanosti stare stavbe in vložkov, ki bi jih morali vložiti v samo stavbo, da bi jo prenovili, postavlja vprašanje, če ne bi bilo finančno bolj smiselno, da bi se razmišljalo o novogradnji. Tudi z vidika nadaljnjega vzdrževanja in sprostitve mesta v centru Domžal.

Se pravi, da je novogradnja v tem trenutku eden glavnih izzivov?

Glavni izziv je vsekakor novogradnja. Trenutno stanje je takšno, da lahko bodočemu sodelavcu, kar se tiče prostorov, ponudimo, kar imamo. To pa seveda močno vpliva tudi na to, če bo kdo prišel delat k nam. Če mu ponudiš kletne prostore z enim oknom, potem bo šel zagotovo raje drugam. Nam je izziv novogradnja tudi zaradi tega, ker smo pridobili nekaj novih programov. Vendar pa, če imaš programe in ne prostorov, teh ne moreš izvajati. V zadnjem času se pri nas vse vrti okrog prostorov. Že številka 238 zaposlenih pove veliko, prostori pa so že 50 let enaki.

Kako bi potekalo financiranje novogradnje?

Samo financiranje bi potekalo prek več finančnih virov, in sicer delno iz zdravstvenega doma, delno pa iz Občine Domžale, Za določene dele novogradnje, ki bi bili namenjene službam, ki pokrivajo celotno območje, se pravi tudi okoliške občine, pa bi se v sofinanciranje vključile tudi ostale občine ustanoviteljice.

Večkrat je že bilo slišati o morebitnem združevanju urgentnih služb, s tem pa bi bile ukinjene posamezne obstoječe urgentne službe, kar je marsikje v preteklosti že dvignilo veliko prahu. Kako je dejansko s tem?

Pred leti je bila narejena mreža satelitskih urgentnih centrov, pa je bil projekt nato ustavljen zaradi kritik, predvsem občin, ki niso dobile svoje enote, zato zaenkrat mreže še ni postavljena. Po prvotnih načrtih je bil v Domžalah mišljen satelitski urgentni center. Glede na velikost občine, število prebivalcev in velik delež avtoceste bi v Domžalah ostala urgentna služba vsaj v takšnem delu, kot je oziroma bi se še malo razširila.

Kaj pa skupni urgentni center Domžale – Kamnik, o čemer je bilo že veliko govora?

Skupni urgentni center Domžale – Kamnik ni v načrtu, saj vsak pokriva svoje območje. Si pa pomagamo med seboj, saj oboji pokrivamo dokaj veliko območje, dela imamo pa vsi dovolj. Seveda je stvar dogovora, kako in kaj v naprej. Da bi občani v občinah, ki jih pokrivata ZD Domžale ali Kamnik zaradi morebitnih sprememb kaj izgubili, mislim, da ni bojazni. Cilj reorganizacije naj bi bil v čim boljši in obenem racionalni urgentni službi. Je pa res, da to načrtovanje ni v naši domeni, ampak gre za centralno načrtovanje na državni ravni oziroma ravni Ministrstva za zdravje.

Kako je s službo nujne medicinske pomoči v Domžalah?

V Domžalah imamo močno ekipo nujne medicinske pomoči s stalnimi ekipami. Tekom dneva imamo na razpolago dve ekipi nujne medicinske pomoči, od katerih je ena stalna, za drugo pa razpisani zdravnik pride iz ambulante. V dežurni službi ob sobotah in nedeljah delata dva zdravnika. V nočnem času, ko je na delu ena ekipa z zdravnikom, pa v primerih potrebe, kadar je ta ekipa zunaj, na pomoč pride ekipa iz Kamnik, prav tako pa ekipa iz Domžal pomaga Kamniku. Ob tej priložnosti apeliramo na vse paciente, da naj ne obremenjujejo preveč urgentne službe zaradi ne nujnih primerov. Kar se tiče naših ekip nujne medicinske pomoči, večjih pritožb na njihovo delo nismo imeli, parametri kakovosti, ki jih spremljamo, so dobri, obenem pa imamo tudi zelo kratek dostopni čas, smo dobro opremljeni ter skrbimo za stalno izobraževanje. V službi NMP so stalne ekipe tehnikov, v tedenski dnevni službi delata dve stalni zdravnici, v dežurno službo se pa vključujejo tudi ostali zdravniki. Želimo si tudi, da bi bili stalni zdravniki tudi v dežurni službi in da bi bilo čim manj dežuranja splošnih zdravnikov. Seveda je to proces. Prav tako se trudimo v smeri, da bi imeli v nočnem času v ekipi še enega zdravstvenega tehnika, da v primeru odhoda ekipe na teren, ne bi zdravstvenega doma imeli zaprtega.

Imamo v Domžalah dobro urejeno zdravstveno oskrbo?

Dostopnost zdravnikov, ki delajo na primarnem nivoju, je v Domžalah dobra, tudi služba NMP dela dobro in je lahko dostopna. Obremenitve ambulant kot tudi NMP so visoke. Na splošno je v Evropi tendenca pretirane uporabe zdravstvenega sistema, saj je treba za vsako malenkost k zdravniku. V naši urgentni ambulanti med vikendi in ponoči poleg odraslih pacientov oskrbujemo tudi otroke, kar predstavlja visok delež med pregledanimi pacienti, saj je v Domžalah otrok veliko. V preteklih letih smo v zimskih mesecih, kadar je nastopilo maksimalno število respiratornih infekcij, že sami financirali dodatno pediatrično službo v okviru sobotnega dežurstva. V tistih dneh je bilo na urgenci pregledanih tudi do 110 odraslih oseb, pediater pa je pregledal še vsaj 40 otrok.

Zaradi malenkosti na urgenco. Se pravi, da vse prevečkrat po nepotrebnem obremenjujemo urgentno službo in obenem še zdravstveno zavarovalnico?

Pri obisku urgentne ambulante nujno zdravljenje plača ZZSS, za vsako drugo stanje, ki ni nujno, pa bi moral biti pacient, kadar pride v urgentno ambulanto, samoplačnik. To so pravila ZZSS. Pacienti so s tem seznanjeni, saj vsi, ki pridejo v urgentno ambulanto, izpolnijo najprej formular s podatki o zdravstveni težavi in preberejo, komu je namenjena ambulanta NMP. S pomočjo formularja lažje izvajamo triažo. Zdravnik naj bi po pregledu ocenil in v primeru nenujnega stanja odredil, kdaj bo pacient samoplačnik. Na zadnji strani formularja je cenik, vendar ga običajno nihče ne prebere. Zaenkrat še nismo začeli zaračunavati nenujnih primerov ob obisku urgentne ambulante. Je pa res, da če se bo trend obiskovanja pacientov urgentne ambulante zaradi nenujnih stanj povečeval, bomo le-to prisiljeni zaračunavati. Pa ne zaradi kaznovanja, ampak nam bo ZSSS začel zavračati preglede, ki ne spadajo po NMP ali nujno zdravljenje. Seveda pacientom z nenujnim stanjem velikokrat svetujemo, da naj obiščejo svojega zdravnika, zato je tudi veliko pregovarjanja. Naj spomnim, da gre pri nujni medicinski pomoči za nujno zdravljenje, se pravi za nujna stanja, ki ogrožajo človekovo življenje.

V okviru ZD Domžale deluje zdravstveno vzgojni center, ki je v zadnjem času zelo aktiven tudi izven prostorov zdravstvenega doma. Za kakšno službo gre?

Gre za dokaj novo službo v našem zdravstvenem domu, sam vzgojni center pa je okrepljen tudi z več terapevti in psihološko službo. Upam, da se bo v prihodnjem obdobju zdravstveno vzgojni center prelevil v center za krepitev zdravja. Trenutno je osebje zdravstveno vzgojenega centra razpršeno po celotnem zdravstvenem domu, za letošnjo jesen pa načrtujemo, da bodo začeli delovati v novih prostorih izven centralne stavbe, kar nas veseli, saj bodo novi prostori vsebovali telovadnico, predavalnico in prostore za terapevte. V zvezi s preventivno dejavnostjo, ki poteka v okviru našega zdravstveno vzgojnega centra, se je vse skupaj začelo počasi, tudi z malo skepse. Je pa v zadnjem obdobju center bistveno bolj zaživel, ko so zaživele tudi referenčne ambulante. V okviru zdravstveno vzgojnega centra izvajamo različne programe, ko so šola hujšanja, gibam se … Center nudi tudi psihološko podporo, saj se ukvarja z najbolj perečimi stanji, ki se pojavljajo v družbi. Zdravstveno vzgojni center je prihodnost, saj gre za službo, ki skrbi za zmanjševanje obolelosti s kroničnimi boleznimi.

Smo v Domžalah dovolj ozaveščeni? Se znamo odzvati na preventivne programe?

Lahko rečem, da so v Domžalah ljudje kar ozaveščeni. Odziv na nekatere programe, ki jih izvajamo pri nas, tudi v sodelovanju z drugimi zdravstvenimi ustanovami, je zelo dober. V preventivo se vključujejo tudi okoliške občine, saj se terapevtke tega centra povezujejo z njimi, da bi imeli tudi v njihovih zdravstvenih postajah terapije in obravnave. Ob tej priložnosti moram pohvaliti vodjo centra in terapevtke, saj delajo zagnano, prav tako so zelo inovativne, veliko pa je tudi samoiniciativnosti. Vesela sem, da imamo ta program in ga bomo z veseljem izvajali še naprej.

Poleg zdravstveno vzgojnega centra se v kratkem v nove prostore seli tudi medicina dela?

Kot sem že omenila, rešujemo prostorsko stisko tudi na način, da poskušamo nekatere službe, ki niso zelo veza ne na samo centralno stavbo, razpršiti po Domžalah. V kratkem se bo medicina dela s podpornimi službami preselila v nove prostore na Ljubljanski cesti 70 v Domžalah. Služba bo imela tam primerne prostore, obenem pa se bo v centralni stavbi sprostilo nekaj prostora. Seveda tudi takšne selitve terjajo svoja finančna sredstva, saj je treba prenoviti prostore na novi lokaciji in nato še v centralni stavbi, da jih preurediš za drugo uporabo. Je pa vse to potrebno, ker drugače ne bi mogli voditi vseh teh programov.

Zdravstvo je vedno tema politike in tudi širše družbe. Kje vi vidite probleme v zdravstvu?

Problem politike je v tem, da se vedno samo govori, kaj vse bi bilo treba spremeniti, dejanskih ukrepov pa ni. Za uveljavitev uspešnih ukrepov v zdravstvu je nujno k sodelovanju pritegniti zdravstvo samo. Na lokalnem nivoju z Občino Domžale in tudi ostalimi občinami soustanoviteljicami sodelujemo zelo konstruktivno, vedno nam prisluhnejo, kot recimo v primeru širitve obstoječega zdravstvenega doma oziroma pri iskanju prostorov za nove programe. Največji problem v zdravstvu vidim v tem, da se ves čas soočamo z nekimi spremembami, ki so diktirane ali s strani Ministrstva za zdravje, ZZZS ali NIJZ, ki nam nalagajo vedno več dela, ne dajejo pa nobenega večjega rezultata oziroma zelo malo pripomorejo k dvigu kvalitete zdravstvene oskrbe. Neurejeno pa je tudi financiranje zdravstva, saj so sheme financiranja neprimerne in nam povzročajo nemalo težav.

Je dovolj zanimanja za zdravniški poklic med mladimi? Kakšen mora biti dober zdravnik?

Mislim, da je vpis na medicinsko fakulteto premajhen. Po končanem študiju gre veliko mladih zdravnikov v bolnišnice, ker se tudi tam soočajo s primanjkljajem zdravnikom ali pa gredo v drugo profesijo, zato jih na koncu enostavno zmanjka za družinsko medicino. Marsikdo, ki to fakulteto uspešno zaključi, niti ne ostane v medicini. Imamo dve medicinski fakulteti, pa hudo pomanjkanje zdravnikov. Mislim, da bi morali povečati vpis in spremeniti kriterije za vpis. Za poklic zdravnika ni pomembno samo to, koliko točk je nekdo dosegel na maturi, ampak je pomembno tudi, kakšen je kot človek. Poleg doseženih maturitetnih točk bi morali uvesti še eno sito, s katerim bi določili psihološki profil in primernost posameznika za zdravniški poklic. Po drugi strani pa bi bilo treba povečati zanimanje za družinsko medicino, tako z njeno promocijo kot tudi z izboljšanjem pogojev za delo. Pomembno se mi zdi, da imamo na praksah študente medicine, ki lahko v procesu izobraževanja dobijo vsaj malo stika s primarnim zdravstvom. Če ne veš, kaj to pomeni, se za to zadevo ne boš odločil. V Domžalah imamo mesta za prakso študentov medicine vedno zasedena, kar me veseli. Upam, da se bodo kljub vsemu v čim večjem številu odločali za osnovni zdravniški poklic – družinsko medicino.

Kaj pa vaš prosti čas?

V prostem času zelo rada kam grem, predvsem počnem stvari, ki se dogajajo na prostem. Zelo rada obiščem tudi kulturne dogodke, za kar pa je v zadnjem času bolj malo časa. Je pa res, da če se ne bi nekajkrat na teden sprostila v naravi, bi bolj težko zmogla vse skupaj. Vesela sem, da živimo v tem koščku sveta, kjer imamo na voljo veliko možnosti, zato vsem močno priporočam, da naj ne čakajo na dopust, ki je enkrat na leto, ampak je treba za sprostitev poskrbeti sproti. Možnosti je veliko, samo čas si treba vzeti zase.

Ali paciente v bližnji prihodnosti čakajo kakšne novosti?

Lahko so mirni.

Avtor: Miha Ulčar; Foto: Iztok Dimc