Portugalski Camino Domžalčanke Branislave Ogrinc: “Res je enkratno doživetje”

Na Jakobovo pot ali El Camino de Santiago, ki je skupno ime za več romarskih poti, ki vodijo do katedrale Santiago de Compostela, postaja vedno bolj priljubljen način preživljanja počitnic, saj se vsako leto na omenjeno pot poda več kot četrt milijona ljudi z vsega sveta. Nekateri se za pot odločijo zaradi želje po drastičnih spremembah v življenju, drugi zaradi verskih razlogov, številni pa iščejo nova doživetja in življenjske izkušnje. Med slednjimi je tudi Domžalčanka Branislava Ogrinc, ki je danes točno opoldne po štirinajstih dnevih in 280 kilometrov prehojene poti prispela v Santiago de Compostela. V to veliko mesto pohodnikov, se je podala po poti Camino Portugal, tja pa je s seboj prinesla tudi pozitivno energijo Društva Šole zdravja, s pridihom občine Domžale.

Branislava Ogrinc, ki svoja doživetja na poti vsakodnevno objavlja tudi na svojem Facebook profilu, nam je v telefonskem pogovoru povedala, da s prihodom v Santiago de Compostela, njena pot še ni zaključena, saj jo čaka še pot do obale do Finisterre, kjer bo poiskala svojo Jakobovo školjko, nato pa se bo peš vrnila v Santiago de Compostela, od tam pa potem domov. Se pravi, da je pred njo še dobrih 200 kilometrov pešačenja tja in nazaj. Zaupa nam, da lahko Jakobovo školjko kupiš povsod na poti, vendar je po njenem pravi čar ta, da jo sam poiščeš na obali.

Na pot se je iz Porta na Portugalskem podala 17. septembra, kjer si je kupila tudi Jakobovo školjko, katero je obesila na svoj nahrbtnik, ki je težak kar enajst kilogramov, kar ni malo, sploh če na dan z njim prehodiš okrog 20 kilometrov. Je pa dejala, da se ga je navadila, tako kot tudi vremena. Dva dni jo je spremljal dež in takrat ji je prav prišla pelerina iz nahrbtnika, ki jo je pred leti kupila v Wimbledonu. Malo manj sreče je imela pohodnimi čevlji, le-ti niso zdržali pritiska vode. Je pa v enem izmed prenočišč dobila koristen nasvet, kako lahko čez noč z uporabo časopisnega papirja posušiš obuvala. In res je delovalo.

Seveda nas je zanimalo, kakšna je bila njena odločitev, da se poda na to najbolj slavno romarsko pot. “Camino me je poklical. Šla sem v neznano. O poti sem sicer prebrala veliko literature in tudi opise posameznikov, ki so se odpravili na pot. Res je, da vsak Camino opisuje na svoj način, zato se tudi nisem nič prestrašila, če so nekateri malce jamrali. Enostavno sem šla tja, da to pot opravim in da si poiščem svojo školjko,” o svoji odločitvi pove Branislava, ki bo na poti še približno trinajst dni.

Zaupala nam je, da niti enkrat ni obupala na poti: “Sem zdrava in nič me ne boli. Prav tako tudi normalno hodim. Tudi deževni dnevi so bili enako lepi.” Med potjo srečuje številne popotnike, za katere pravi, da so prijazni in da se vsi tudi pozdravljajo med seboj. Najpogostejši pozdrav je “Buen Camino” (srečno pot), uporabljajo pa tudi druge pozdrave, odvisno iz katere države prihajajo. S pozdravi se bodrijo med seboj, seveda pa sem ter tja pride do kakšnega pogovora.

“Res je enkratno doživetje. To je moj Camino. Tako sem si ga zamislila. Pot je ves čas označena z rumeno puščico in pa tudi s tablicami, na kateri je Jakobova školjka in puščica. Če ji slediš, ne moreš zgrešiti poti,” pojasni Branislava, ki nam še zaupa, da je za pešačenje najboljša peščena pot ali pot po zemlji, malce manj pa je bila prijetna pot na Portugalskem, kjer je tlakovana iz granitnih kock.

Tako kot večina romarjev ima tudi Branislava pri sebi dokument, imenovan romarski potni list (t. i. Kredencial), ki si ga je kupila na začetku poti v Portu. Ta potni list zagotavlja romarju evidenco, kje je jedel ali spal in kot dokaz o prehojeni poti. Prav tako omogoča dostop do poceni, včasih brezplačnih nočitev v zatočiščih po poti.

Avtor: Miha Ulčar; Foto: osebni arhiv Branislave Ogrinc, Helena iz Španije