Ponedeljkov klicaj – Za pusta dela prost dan?

Verjamem, da mi boste ob tem naslovu zaploskali. Lepo bi bilo, a daleč od realnih možnosti. Razveseljivo je namreč že dejstvo, da se v naši zgodovini pust ohranja, da številne skupine negujejo pustno tradicijo, predvsem pa, da so tudi takrat, ko je bil pust prepovedan, znali prelisičiti tiste, ki so ga prepovedali. Ja, tudi taki časi so bili – žal.

Pust je pred vrati. Na tem mestu ni moj namen razpravljati o njegovi preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, temveč želim odgovoriti predvsem tistim, ki jim pustna tradicija na Viru pri Domžalah ni najbolj jasna. Pravzaprav bi lahko zdaj že kar z gotovostjo zapisal, da so si organizatorji pustnih dogodkov na Viru sami spisali lepo zgodovino, ki se je pisala tudi ob izdatni pomoči matične občine Domžale. Ker te dogodke zelo intenzivno spremljam kakih 15 let, potem vem, da so domžalski oblastniki (bodimo kar konkretni, domžalski župan Toni Dragar), vsaj v zadnjih letih radi predali ključ občinske blagajne. A ta je bila, zgolj zaradi scenarija seveda, prazna bolj na papirju kot zares. Z drugimi besedami, virsko pustovanje dobiva dovolj močno finančno proračunsko injekcijo, da so prireditve vedno in zelo korektno lahko tudi izpeljali.

Za tiste, ki na vsak način iščejo neke korenine virskega pustovanja, pa tale zapis o njegovi zgodovini, bolje rečeno o tisti oprijemljivi bilki, iz katere je bilo vredno razvijati zdajšnjo pustno tradicijo. Polnih 24 let torej in to ni mačji kašelj.

Začetki pustovanja na Viru namreč segajo že kar daleč v preteklost, saj so domačini na neki podstrehi našli partno listino (Umrl je naš dragi Pust) iz leta 1936. Zasluga za to, da se je pust na Viru ohranil toliko časa, gre Pevčevemu atu, ki so ga ljudje klicali Stričko. Hodil je po Viru in privabljal mladino z vzkliki: »Pust, pust širokih ust!« Mladi so se radi zbirali okrog njega in mu pomagali pri pripravi kresa. Starejši so ob harmoniki in kozarčku rujnega žalovali za pustom. Imeli so tudi navado, da so postavili šine, na katere so potem potrkavali, torej zvonili.

Pevčev ata je bil tisti, ki je mladini vlival veselje do pusta in tako prispeval k temu, da se pustovanje na Viru nadaljuje še danes; nov zagon je dobilo leta 1990. Ustanovili so pustno sekcijo, ki so jo v spomin na Pevčevega ata poimenovali Striček. Izdelali so prvo mobilno masko, metulja. Vsako naslednje leto so se ji pridružile nove, ki so vsaka na svoj način prispevale k pestrosti karnevala.

Toliko torej o zgodovini. Pustovanje na Viru ni zgolj nekajdnevna zabava, temveč čisto resna in organizacijsko zahtevna naloga. Ko gledamo ministre vsakoletne virske oblasti, se zdi, da jim volje še nekaj časa ne bo zmanjkalo. In prav je tako. Že tako in tako živimo v prav nič veselih časih, svoje je pred dvema tednoma na najbolj krut način naredila narava, zato bodo virski pustni dnevi vsekakor dobrodošel obliž na vse to naše vsesplošno nezadovoljstvo.

Pa še nekaj je pomembno: pustna sekcija Striček je v zadnjih letih s svojim temeljitim delom občino Domžale dokončno postavila na pustni zemljevid Slovenije. In čeprav na Vir pri Domžalah ne prihajajo etnologi – žal jih tudi na tistih pravih, recimo jim avtohtonih pustnih šegah vidimo bolj po redko – pa se virsko pustovanje iz leta v leto vestno zapisuje v spomin sodobne pustne tradicije.

Nekdo je nekoč predlagal, da bi moral biti pust dela prost dan, da bi se ljudje lahko vsaj za en spremenili v druge osebe, na primer v Boruta, Janeza, Tonija, Alenko in celo v Gašparja Gašparja, ki jih je tako imenitno izdelal akademski slikar in kipar Jože Tönig iz Domžal. Tistim, ki smo spremljali sobotno predajo občinskega ključa, je bilo ob pogledu na te maske zares toplo pri srcu. Imamo odličnega umetnika, mojstra svojega dela, ki zna spretno upodabljati osebe našega in vašega življenja – za vse čase in priložnosti.

Avtor: Primož Hieng; Foto: Miha Ulčar
Komentarji uporabnikov