Ponedeljkov klicaj – Za kidanje snega pa ni nikogar

Tokratni klicaj pišem ravno po tistem, ko sem naše domače dvorišče očistil snega, da smo sploh lahko prišli iz hiše. Je zelo dolgo, široko ravno toliko, da na koncu tega dvorišča parkiramo avto. In sem vsakokratnega snega neizmerno »vesel«, ker vem, koliko lopat snega bom moral spet premetati. Spomnim se lanske zime, ko so mi začele po glavi rojevati inovativne ideje o ogrevanem dvorišču, kjer bi se sneg sproti topil, odvečna voda pa odtekala v kanalizacijo. Prej bi mislil na to, sem si dejal, a kaj, ko dvorišča nisem načrtoval jaz. Pa nič za to.

Ko je v teh dneh spet zapadlo kakih 20 ali celo 30 centimetrov snega, je bilo treba spet prijeti za lopato. Saj imamo tisto »ta drago« in »ergonomsko oblikovano«, z vijugastim ročajem – in stala je nekaj manj kot 30 evrov, tako da je kidanje snega z njo pravi užitek. Dajte no, kakšen užitek … Saj nisem kakšna posebna mevža, da bi me konec od vsega hudega, ko je treba zmetati nekaj lopat snega. No, ni ravno nekaj lopat, jih je za kar pošten zalogaj ob tem našem zares dolgem dvorišču. A brez tega ne gre.

Nekaj drugega želim povedati. Vsak dan beremo, kako se povečuje brezposelnost, kako nam primanjkuje denarja, da ne govorim o nizkih socialnih podporah, o slabih plačah, kdor jo še dobi, o paketih s hrano. Če se boste sprehodili po prestolnici, po županovem mnenju najlepšem mestu, boste že na skoraj vsakem koraku naleteli na berače, ki se tudi ločijo med seboj. Mnogi še vedno prosjačijo za kak liter poceni vina, nekoliko na boljšem so Kralji ulice, ki prodajajo svoj časopis. So urejeni, prijazni, nič kaj vsiljivi. In se lažje odločiš za nakup časopisa, če poznaš ozadje zgodbe. Je dobra, preprosto dobra. Pomagaš z enim evrov in dobiš še kar zanimiv časopis.

Že kar nekaj zim sem torej odvisen od svojih rok in svoje lopate, da počistim naše nesrečno dolgo dvorišče. In ko zapade 10, 20 ali celo 30 centimetrov ali – tako kot lani –, celo več snega, ni nikogar blizu. Ne tistih, ki so ostali doma brez dela in čakajo na boljše čase, niti tistih, ki prejemajo socialno podporo, in hkrati tarnajo, kako jim je hudo. Kaj torej pričakujem ali bi si morda samo pobožno želel?

Če je res tako hudo, kot dan za dnem in vse pogosteje prebiramo v medijih, potem bi morda pričakoval, da bi zjutraj, ko zavihtim prvo lopato snega, pa čeprav »ta drago« za skoraj 30 evrov, na vratih nekdo pozvonil in ponudil svoje storitve. Priznam: pošteno bi plačal vsakogar, ki bi me nadomestil pri tem – vsaj zame in še za marsikoga mučnem in nesmiselnem opravilu, kot je kidanje snega. Kajti že čez dan ali dva, morda čez teden, bo Mati narava kmalu opravila svoje in sneg bo skopnel. A dvorišče mora biti čisto, sicer ne moremo brez avta nikamor.

Torej, imamo armado že več kot 124.000 brezposelnih v naši majhni domovini, ki samo čaka, da se bo zgodil čudež. A s čudeži je, saj veste, res križ. Ko bi si ga najbolj želeli, se pač ne zgodi. In tako tudi očitno ne bom dočakal nikogar, ki bi zjutraj pozvonil na vratih hiše in ponudil svoje storitve kidanja. In sem prepričan, da bi s petimi ali desetimi evri preživel lep dan. Mislim, da bi bilo vsaj za hrano dovolj.

Upam tudi, da tako delo in tako plačilo ne bi zmotilo kakšnega davčnega inšpektorja, ki bi iskal kršitelje zakona o preprečevanju dela na črno … Bi ga že prepričal, da bi zamižal na eno oko.