Ponedeljkov klicaj – Volitve da, vendar tudi za odpoklic županov

V drugi polovici tega leta bodo občinske volitve zagotovo najpomembnejši politični dogodek. Kako tudi ne, saj se bodo mnogi potegovali za najvišja mesta na čelu več kot dvestotih slovenskih občin. Še malo, ko nas bodo potencialni kandidati začeli zasipavati s svojimi sporočili za javnost, elektronske poštne predale bodo polnile njihove fotografije.

Potem so bo začela volilna kampanja, ki ima seveda svoja pravila. Torej, kaj vse je dovoljeno in kaj ni, skratka spisek opravil, ki so pomembna tudi za medije. Da bomo kar se da pravični do vseh, ki bodo kandidirali za župane in svetnike občinskih svetov. V izogib očitkov.

Izbor župana je na volitvah vsake štiri leta najbolj zanimiva zgodba. Težko je biti prerok, kdo bo tisti, ki bo potegnil voz, torej za koga bomo dali svoj glas. Kaj pa, če župan ne dela dobro? Imamo nato pravico, da ga odpokličemo, da mu izkažemo svojo nezaupnico. Težko, zlo težko, razen če ne odstopi kar sam.

Vsi smo krvavi pod kožo, kajne? In nihče ni nenadomestljiv. Ne vem sicer, kdo se je spomnil tele zgodbe, a je imel hudičevo prav. Ko bi na volitvah oddali svoj glas, recimo za Jožeta Novaka (ime in priimek sta izmišljena, seveda), bi dobili tudi potrdilo, s katerim bi lahko po določenem času, ko bi ugotovili, da ga tale župan Jože malo lomi, da mu ne gre vse po maslu, da zna kakšen cekin na skrivaj spraviti tudi v svoj žep, odšli do volilne komisije in oddali tisti listek, s katerim bi uveljavili svojo dolžnost in državljansko pravico, po kateri bi mu na tak način izrekli nezaupnico.

Županov, ki so se v svojem mandatu sami odmaknili s položaja, torej so odstopili, je bilo v slovenski poosamosvojitveni zgodovini zelo malo. Najbolj v nebo vpijoč primer je bil mariborski župan Franc Kangler, ki je moral že zaradi nesrečnih radarjev imeti na glavi toliko masla, da se je – tudi po številnih vstajah (saj se spomnite, gotof je …) – , odločil in sestopil z oblasti, ki je nemalokrat zelo sladka.

A roko na srce, hvala za tele sladkosti. Našim županom nič kaj ne zavidam njihovega položaja v tem trenutni in aktualni slovenski situaciji in krizi, saj niti plačani niso tako dobro, da bi jim bili lahko celo nevoščljivi za to. Naredijo pa veliko. Kar je res, je res. Vodenje občine z nekaj milijonskim proračunom, ki ni žakelj brez dna, kot bi si to želeli prenekateri občani, ni enostavno delo. Občinski proračun ni javna blagajna, iz katere bi jemali toliko, kolikor bi si pač v določenem trenutku želeli. Je zelo odgovorno razporejanje denarja, ki ga ima posamezna občina na voljo. Vedno premalo za vse.

Volitve torej bodo, čeprav bi dal roko v ogenj, da letos kakega pretiranega zanimanja za župansko funkcijo niti ne bo. Svoje bodo seveda povedali volivci, a kot kaže politična praska minulih volitev, je zanimanje za to obliko izražanja naše volje bolj slabo. Do e-volitev je očitno še daleč, zato se bomo morali na volilno nedeljo spet odpraviti v gasilske domove, na sedeže krajevnih skupnosti in občin, kjer bomo najprej obkrožili nam ljubega kandidata, ki se nam bo smehljal s plakatov. Potem bomo pred TV ekrani čakali na izide in uvrstitve v morebitni drugi krog. Potem bomo vajo ponovili, če bomo imeli še toliko demokratične in sploh in oh politične volje, da bomo vzeli pod noge do nam najbližjega volišča.

Če vas ne bo na volitve, potem sebi pripišite slabo izbiro, če z njo ne boste najbolj zadovoljni.

Avtor: Primož Hieng; Foto: Primož Hieng
Komentarji uporabnikov