Ponedeljkov klicaj – Tudi drobiž je DENAR!
Sovražim nedeljske nakupe, ker ne sodim med ljudi, ki jim to pomeni priložnost za druženje v kavarnicah mega nakupovalnih centrov. Ne maram gneče, prerivanja z vozički, metanja hrane v njih. Sovražim že dejstvo, da moram imeti vedno pri roki kovanec za en evro, da do vozička sploh pridem.
Tudi tuje trgovine mi niso najbolj pri srcu (saj imamo najboljše sosede, pa tuše in še nekaj manjših), ker prodajajo vse mogoče stvari, zapakirane v lepe škatlice, posodice in vrečke. Naj bo zaradi mene še tako poceni, tuje trgovine na naših tleh me ne zanimajo. Pa če bodo zastonj delili svojo robo. A zadnjič so me z reklamo le prepričali, da sem vstopil v eno od teh trgovin, in tako pojedel kos zarečenega kruha.
Pred vhodom v eno od teh trgovin je klečala Ona. Ženska. Prosjačila je drobiž. Drobiž, ki je danes, ko imamo evre, še nekaj vreden. Nekaj je imela napisano na listu papirja, prosila je za hrano za otroke. Ni Slovenka, prihaja iz krajev nekdanje skupne države. Dam ji kovanec za en evro. Hlebec kruha bo zanj dobila v trgovini.
Ko izberem tisto reč, zaradi katere sem pojedel kos zarečenega kruha, se odpravim na blagajno. Za menoj na tekoči trak blagajne Ona zlaga nekaj izdelkov. Plastenka olja, kis, zavitek jajc in še nekaj malenkosti. V dlaneh drži kup drobiža, tudi tisti moj evro. Da bo pošteno plačala tisto, kar bo svojim otrokom lahko dala za nedeljsko kosilo. V času, ko so mnogi Slovenčki po gostilnah že pojedli obvezno govejo juho, pečenko, pražen krompir, solato in sladico, so ji misli verjetno begale domov. Le kje živi, razmišljam. Kje so njeni otroci? Jih ima zares ali je to samo prevara? Saj je vseeno. Tudi Ona je človek s svojo usodo, ki je ne poznamo. Ima svoje potrebe, želje. Lačna je. Invalidka.
V dlaneh drži kup drobiža, tudi tisti moj evro. Da bo pošteno plačala … Takrat pa blagajničarka s skrajno nevljudnim glasom: »Kolikokrat vam bom morala še povedati, da z drobižem ne morete plačevati!«
Na hitro preletim njen nakup, torej izdelke, ki jih je položila na tekoči trak blagajne. Ne vem, če je bilo vse skupaj vredno deset evrov. Raje manj.
Potem mi je zavrelo in sem blagajničarki na zelo vljuden način povedal, da je tudi drobiž denar in mi ji še malo bolj zavrelo, ko so mi živci čisto popustili. »Ne bomo si dovolili, da nam boste Nemci spet krojili našo usodo. Še prosili nas boste, da bomo prišli v vaše trgovine, ki že tako in kradejo našim trgovcem,« sem postal že nekoliko grob in osoren. A mi ni bilo žal.
Ljudje so obnemeli, bili so tiho, nihče si ni upal, da bi potegnil z mano. A mi je odleglo.
Zunaj so mi samo prikimavali, češ, prav ste imeli. A bili so tiho …