Ponedeljkov klicaj – Solidarnost za denar?

Za nami je pošasten teden. Teden, ko so mnogi preizkušali, kakšno je življenje brez elektrike in vode, brez ogrevanja – v najbolj hladnem letnem času. Narava se je v enem samem dnevu, ko so nastopile povsem nerazumne vremenske razmere, poigrala z gozdovi, z električnimi daljnovodi, žicami, železniškimi napeljavami in tiri, poigrala se je sama s seboj. In v led je ovila vse, kar se je oviti dalo. Deževalo je, ko smo na termometrih namerili minus 2 stopinji Celzija. Čudno je bilo to, saj bi ob takih razmerah pričakovali – sneg.

Odgovore na to vedo vremenski strokovnjaki; kot laiki lahko samo ugibamo, kaj se je dogajalo. A dogajale so se čudne stvari, pa ne gre, da bi jih zdaj ponavljali. Pokalo je kot na fronti, daljnovodi so padali kot domine, trgale so se žice. Led in žled, vsepovsod.

Res je, povsod odpravljanje posledic žleda, pospravljanje podrtih dreves in polomljenih vej, predvsem pa zagotavljanje agregatov, pitne vode, toplote in še česa ni potekalo tako, kot bi si želeli. Pa vendar. Pri vseh teh opravilih je sodelovala armada prostovoljnih gasilcev, ki niso poznali utrujenosti, ki so si privoščili kaj malo spanca, in se spet vračali na delovišča. Omeniti moramo še številne elektrikarje, ki so po svojih najboljših močeh reševali, kar se je reševati sploh dalo. Montirali so, a narava, ta kruta resničnost, je že kaj kmalu podrla tisto, kar so pred nekaj urami namestili.

Na stotine in na tisoče je bilo tistih, ki so želeli prostovoljno pomagati, kjer se je pomagati dalo. Nekje so jih zaradi varnosti tudi s hvaležnostjo odklanjali. Nihče ni vprašal za plačilo, nihče ni zahteval nadur, nihče prostih dni. Delali so, ker so želeli pomagati – ljudem.

A so marsikoga tudi zmotili tile naši prostovoljni gasilci. Nekatere direktorje podjetij, ki očitno ne poznajo, kaj pomeni prostovoljno gasilsko društvo oziroma kaj pomenijo prostovoljni gasilci. Upam, da jim ne bo kdaj zagorelo pod nogami. Potem bodo morda razmišljali drugače.

Sicer pa, prepričan sem, da bi lahko take zadeve preprosto uredili enkrat za vselej na državni ravni. Če smo to uredili za krvodajalce, ki povrhu poleg prostega dneva dobijo še malico in pijačo, potem bi zagotovo lahko to uredili tudi za naše gasilce. Naj bo to izziv za našo vlado, če ji že očitamo vse po vrsti. Alenka Bratušek, zbudite se torej in zavihajte rokave! Vi ste predsednica vlade!

Ker se vse vrti okrog denarja, pa bi rad opozoril na nekaj, kar pa me je pošteno zmotilo in zbodlo. Onemel sem. Ko smo ugotovili, koliko ljudi je brez električne energije, je iz kamniške občinske stavbe prišla informacija, ki me je – odkrito povedano – zelo prizadela. Župan Marjan Šarec in poveljnik Civilne zaščite mag. Matjaž Srša sta, ker sta želela ob vsesplošni katastrofi tudi na območju njune občine, čimprej zagotoviti električno energijo, najela agregate v Italiji. Vse lepo in prav, toda najem je bilo treba plačati. Plačati 250 evrov na dan za en agregat.

Mamma mia, dragi italijanski lastnik agregatov, pa kje si bil, ko so se ti v potresu – teh imate res kar veliko in še hudi znajo biti – tresla tla pod nogami, ko se ti je podirala domača hiša, ko si ostal brez vsega. Tokrat je solidarnost žal padla na izpitu. Nerazumljivo in povsem nemogoče. Takim so včasih rekli vojni dobičkarji. Žalostno, toda resnično. In hudičevo bo draga tale kamniška elektrika, kajne? Solidarnost za denar, pač!

Avtor: Primož Hieng; Foto: Občina Kamnik
Komentarji uporabnikov