Ponedeljkov klicaj – Slamniki in majolike
Kaj imajo skupnega domžalski slamniki in kamniške majolike? Na videz lahko z gotovostjo rečemo – nič. Ali pač in to veliko. Tako slamniki kot majolike so del bogate kulturne dediščine, za marsikoga tudi del obrtne ali industrijske dediščine.
Če je domače pletenje kit in šivanje slamnikov preraslo v obrt in pozneje v močno domžalsko industrijo, so nekje ob strani obstale majolike. Pravzaprav se je zgodovina kamniške majolike pisala nekako vzporedno z zgodovino domžalskih slamnikov. Tako Domžalčanom kot Kamničanom sta obe panogi dajali lep kos kruha, čeprav je bilo slamnikarstvo veliko bolj razvito kot izdelava in poslikava majolik.
Če je izdelava majolik nekako zamrla pred kakimi šestimi leti, pa je domžalska slamnikarska industrija zamirala in umirala počasi. A obe dejavnosti sta z leti povsem izginili. Ostal je le spomin na nekaj, kar je bilo naše, in kar danes z gotovostjo lahko izrazimo zgolj in samo z besedo – tradicija.
Toda slamnikarstvo po svoje ni povsem zamrlo, saj so se k sreči še živeči posamezniki pravočasno spomnili, da ne bi bilo slabo, če bi materialni in nematerialni del tradicije ohranjevali za prihodnje rodove. Med njimi velja seveda omeniti neutrudnega zbiratelja in publicista Matjaža Brojana z zbirko bogate slamnikarske dediščine, izdelovalko slamnikov Joži Košak z njenim znanjem in spretnostjo ter pletilke slamnatih kit, kjer gre zgolj za prikaz dejavnosti in nekaj malega tudi izdelkov. V Domžalah so še pravočasno spoznali, da bi lahko tradicijo slamnikov ohranili, organizirali so študijski krožek, ki je na koncu pripravil vse potrebno za ustanovitev in odprtje slamnikarskega muzeja. Brojan je za nameček izdal še bogato monografijo o zgodovini domžalskega slamnikarstva, Slamnata sled Domžal. To je torej dokaz, da se lahko z veliko dobre volje in tudi odrekanj naredi veliko.
Kaj pa kamniške majolike? Še pod županovanjem Antona Toneta Smolnikarja je Občina Kamnik kupila objekt mestne železniške postaje, da bi v poslopju oživili izdelavo in poslikavo majolik. Župan Marjan Šarec se je odločil drugače in objekt, ki ga je bilo potrebno nekoliko obnoviti, namenil za druge dejavnosti. Vmes so občinski svetniki na sejah zastavili kar nekaj vprašanj v zvezi z morebitnim oživljanjem znamenite kamniške majolike, a kot kaže, smo še vedno tam, kjer smo bili pred šestimi leti. Nikjer. Ne na začetku in ne na koncu, torej tam, ko sta zdaj še zadnja zaposlena v Eti Svit na stojnici ob 38. dnevih narodnih noš leta 2008 razprodajala dobesedno zadnje kose kamniške majolike. Zdaj se je bojda našel nekdo, ki je vse pobral in izdelavo KAMNIŠKIH majolik očitno izpulil izpred nosu ter proizvodnjo začel oživljati v TOPOLŠICI. Zdaj so kamniško majoliko torej izgubili, ker v Kamniku ni zanimala tistih, ki bi jih morala zanimati. To je vendar del dediščine, to so ljudje, ki jih sicer ni več veliko, a imajo še znanja.
Občina Kamnik mnogim generacijam, ki so povezane s kamniškimi majolikami, izredno veliko dolguje. Če ne drugega, vsaj spoštovanje do tega, kar je nekoč uspešno živelo. In sem prepričan, da bi živelo še danes … A očitno bo živelo v Topolšici, kajne?