Ponedeljkov klicaj – Saj so slovenske … marelice namreč
Če ste pričakovali komentar na včerajšnje predčasne volitve, vas bom moral kar razočarati. Saj je bilo v relativno kratkem predvolilnem obdobju že dovolj povedanega: dovolj obljub, načrtov, nalog in ne vem še česa – kandidatov in njihovih strank. Volitve so torej odraz volje ljudi, nihče pa ne more biti prerok, kaj se bo od včeraj naprej spremenilo. Če ne drugega, resnično si želimo zdravo in srečno Slovenijo.
Tudi nogometna evforija se je končala. Padel je še zadnji in odločujoči gol. Nemci torej slavijo, Brazilcem ostaja grenkoba. Tak je pač šport.
Lahko bi razpredal o vremenu, pa bi se mi kdo smejal. Me bo že kdo zmerjal, da sem tak kot stari Angleži, ki se znajo pogovarjati samo o vremenu. Tam zgoraj je, tako pravijo, vreme res tako spremenljivo in nepredvidljivo, da tudi v sončnem vremenu hodijo z dežnikom v rokah. Kajti – nikoli ne vejo, kdaj jih bo dež zares namočil.
Današnja tema so – marelice. Mnogi ste že skuhali svojo najljubšo in najboljšo marmelado, drugi iz njih delate marelične cmoke in jih shranjujete v zamrzovalnikih za neke vrste ozimnico.
Zadnjič sem v eni največjih slovenskih tehničnih trgovin iskal kozarce za vlaganje. Pa to sploh ni pomembno. Veliko bolj pomembno je dejstvo, da je pri vhodu v trgovino mlado dekle prodajalo borovnice, maline, fige in celo marelice. Nič posebnega, oranžne pač, tudi posebej lepe niso bile, saj so bile bolj ali manj pikaste. Ker sem jih pred tem že kupil na tržnici v velikem nakupovalnem središču, me je zanimala le cena. Za primerjavo, da me ne bi kdo naplahtal. Priznam: na tržnici sem za kilogram vojvodinskih marelic plačal nekaj manj kot dva evra. Tudi dobre so bile, sočne in okusne, temu primeren je bil tudi rezultat po dobri uri kuhanja marelic skupaj s sladkorjem v velikem loncu. Marmelada torej, ki jo zdaj z veseljem mažemo na kruh, palačinke itd.
In dekle povprašam le po ceni, ki me zanima. Za kilogram marelic je tale mlada prodajalka zahtevala štiri evre in dvajset centov. Ko je opazila, da sem brez komentarja zavil le z očmi, je dejala: »Saj so slovenske …«. Pravzaprav mi je čisto vseeno, od kod so marelice. Zanima me le kakovost in cena, torej pravo razmerje med prvo in drugo. Pri teh slovenskih marelicah pa je očitno nekaj narobe. Predrage so, pošteno povedano.
In tako so bile Murine srajce predrage, pa Labodove iz Novega mesta tudi. Še bi lahko našteval celo vrsto slovenskih izdelkov, ki jih ni več na tržišču, ker jih je pometla tuja konkurenca in z njo nižje cene, zato tudi ni več tovarn in delavcev, ki so jih ustvarjali. Žal je tako.
To je zagotovo tudi eden od izzivov za novo vlado v prihajanju. Upam, da bo znal dr. Miro Cerar ml. kot bodoči predsednik slovenske vlade oživiti tisti del gospodarstva, ki bo prinašalo predvsem nova delovna mesta. Izzivov za to je več kot dovolj, kajne?