Ponedeljkov klicaj – Policiste na ceste!

Ko smo se včeraj popoldne pri Grosupljem priključili ostalim voznikom na avtocesti, smo se kmalu tudi ustavili. Že spet nesreča? Ne, zaradi popolne zapore predora Mali vrh na dolenjskem kraku avtoceste smo morali v neskončno dolgi koloni na staro cesto. A preden smo se poslovili od avtoceste, se je njej dogajalo marsikaj. To, da nekateri predrzno prehitevajo po desnem, torej počasnem pasu, ni nič novega. Skratka, nastal je kaos. Nikjer pa nobenega policista, ki bi z malo dobre volje delal red na cesti, torej tam, kjer bi bilo to nujno potrebno. In se je reševalno vozilo na nujni vožnji spet in zelo počasi prebijalo med tistimi, ki mislijo, da je (avto)cesta samo njihova.

Najprej želim povedati iskreno in pošteno: nisem voznik in v sedanji slovenski prometni stihiji sem prav vesel, da mi ni treba sesti za volan, ker imam preveč rad mirne živce. Sem pa zelo aktiven sopotnik, včasih kar preveč, a se držim načela, da več oči več vidi. Na veliko jezo mojih (pre)voznikov, ki jih bojda strašim z znamenitimi »Pazi!«, »Bremzaj!« in podobno.

Sem pa vsekakor že več kot tri desetletja vnet zagovornik prometne varnosti, saj sem s svojim novinarskim delom pomembno prispeval k mnogim akcijam za varnejše prevažanje v prometu. Precej sem se, kar je po svoje razumljivo, zavzemal tudi za pešce in kolesarje.

Moje vsakodnevno delo zahteva veliko terenskega dela, torej tudi veliko prevozov. Moje prevoznike vedno opozarjam, da so prometni znaki za to, da jih upoštevamo. Ne vem, če je podatek še aktualen, ampak nekje sem prebral, da naj bi slovenski policisti s kaznimi mesečno zbrali 6 milijon evrov (!). Najpogostejši vzroki za kaznovanje so zagotovo prehitra vožnja, neuporaba varnostnih pasov in vožnja pod vplivom alkohola. Trije najhujši cestni grehi torej.

Nekaj pa policiji kljub dejstvu, da morajo njihovi zaposleni mesečno krepko napolniti proračunsko blagajno, vseeno zamerim. So vozniki, ki so preprosto dobri, pazljivi, a včasih jim manjše probleme dela teža na stopalki za plin. Pa ne za veliko. Morda za 10 kilometrov na uro nad dovoljeno hitrostjo. Pa te vseeno zadane globa, pa še kakšna točka se znajde v prometnem dovoljenju. Ne gre za to, da bi morali policisti gledati skozi prste. Prepričan pa sem, da bi s primernimi opozorili in nasveti naredili veliko več kot pa z denarno kaznijo. Le-te ne bodo nikoli streznile voznikov, ne na tak ne na drugačen način.

Še nekaj: če smo vajeni, da policiste srečujemo le ob cestah, ko kasirajo (oprostite izrazu), bi bilo po svoje dobro, da bi jih bilo več NA CESTI, torej v prometu, da bi bili s svojo vožnjo in prisotnostjo za zgled ostalim voznikom. In sem prepričan, da bi tudi teža noge na stopalki za plin dobila pravo in omejitvam hitrosti primerno težo.

Skratka: o policistih ponavadi nimamo ravno najboljšega mnenja. Njihov poklic ni najbolj prijeten, srečujejo se z nelepimi prizori ob prometnih nesrečah, tudi odnos voznikov, torej kršiteljev do njih je večkrat neprijazen, saj ni nihče vesel, ko mu izročijo položnico.

Zato naj bo prva poteza z nasprotne strani najprej prijazno opozorilo, ki bo zaleglo veliko bolj kot še tako visoka kazen. In zapomnili si ga bomo, kajne? Za vse večne čase …

Avtor: Primož Hieng; Foto: Primož Hieng
Komentarji uporabnikov