Ponedeljkov klicaj – Oblazinjene odstavne niše?

Nedeljska nesreča v predoru Trojane, v kateri sta umrla dva človeka, ko se je osebno vozilo zaletelo v odstavno nišo, spet vzbuja kar nekaj pomislekov. Nikoli ne bomo izvedeli, zakaj je prišlo do te nesreče. Tudi policija je po prvih podatkih, ki jih je posredovala, precej skopa o njenih vzrokih. Zaradi požara, ki je nastal ob nesreči, je bila identifikacija trupel skorajda nemogoča.

Nekoliko lažje je bilo vzrok nesreče s smrtnim izidom ugotavljati še ne dolgo tega, le nekaj dni pred novim letom, ko je mladi rokometaš Luka Anderluh na enak način, torej s tem, da je s polno hitrostjo zapeljal v odstavno nišo predora Jasovnik, storil samomor.

Nekaj podobnih prometnih nesreč se je zgodilo tudi v drugih predorih, ki imajo tako imenovane odstavne niše, na primer v predoru Kastelec na primorski avtocesti. V vseh primerih ni šlo za nesrečni slučaj, za trenutek nepazljivosti, morda celo slabosti, temveč lahko pod vse potegnemo isti imenovalec – samomor. Torej, ali je šlo v primeru nedeljske prometne nesreče za samomor, bo pokazala nadaljnja policijska preiskava.

Slovenija je po številu samomorov v samem svetovnem vrhu. Žalostna statistika, ki bi vsekakor zahtevala določeno ukrepanje. Živimo zares v nezdravih razmerah, v bolni državi, ko ji tudi državni politični zdravniki skorajda ne znajo več pomagati. Luči na koncu predora torej ne vidimo, vizije razvoja ni, postajamo apatični. Stiske ljudi so vse hujše, vse več je takih, ki iščejo pomoč na Rdečem križu ali na Karitas – zgolj za skromno preživetje: za krožnik makaronov, za kos rabljenega oblačila, za res najnujnejše potrebe.

Marsikomu zares ni lahko, ko takole brez kakršne koli vizije in prihodnosti hiti čas mimo nas. Tudi tisti s skromnimi prihodki komajda še krpajo prvega z zadnjim v mesecu. Tudi taki ki imajo nekaj skromnih prihodkov, prosijo za pakete Rdeče križa. Danes si, jutri te ni več. To je odraz, ki se kaže v mnogih podjetjih, ki s stečaji in likvidacijami zapuščajo poslovni svet, s tem pa se kopiči armada brezposelnih, ki v tem trenutku šteje že več kot 124.000 Slovencev. Takih, ki so za delo sposobni, ki imajo izobrazbo, znanje, prakso, nimajo pa skorajda nobene možnosti več za redno zaposlitev. In nimajo tudi skorajda nobene možnosti, da bi se podali na novo, morda samostojno poslovno pot.

Kolikokrat se v družbi pogovarjamo in tarnamo: nekaj bo treba začeti delati. Ni druge izbire, torej. Toda kaj? Kdo rabi naše znanje, sposobnosti? Zavod za zaposlovanje je postal institucija, kjer te popišejo, ti dajo odločbo in denarno nadomestilo za določeno število mesece in – oni so opravili svoje. Nič več ni tečajev za pisanje prošenj, nič več ni obvezne dosegljivosti doma, skratka, s popisom in z odločbo so opravili svoje. In potem čakaš? Na kaj? Na 15. v mesecu, ko ti na tvoj bančni račun nakažejo denarno nadomestilo. Za skromno preživetje.

In se vračam k nesrečnikom, ki so tako žalostno izgubili svoja življenja. Ne znam si predstavljati, kako hude morajo biti stiske tistih, ki se odločijo, da bodo končali to svoje življenje enkrat za vselej. Saj je vseeno, kakšen način si izberejo, kruti so prav vsi, pa naj bodo to tablete, vrv na veji drevesa, pištola, avtomobilski izpuh v zaprti garaži ali odstavna niša predora. Prav ta slednji način me najbolj moti: s tem žal ogrožajo tudi življenja drugih udeležencev v prometu, če so se že odločili za tako kruto smrt, ko si vzamejo svoje življenje. In nihče se ne bo poglabljal v to, zakaj se je voznik s sopotnikom minulo nedeljo odločil tako.

Je ostal brez službe, je propadlo njegovo podjetje, je vmes nesrečna ljubezen ali morda celo neozdravljiva bolezen? Odgovora ni in ga morda tudi ne bo, so samo ugibanja, so torej samo domnevni vzroki. A če že, potem odstavne niše v predorih – predvsem zaradi drugih udeležencev v prometu – pustite pri miru.

Nekje sem prebral skrajno banalno zadevo: odstavne niše v prepočasi nastajajočem predoru Markovec na Obali naj bi bile oblazinjene. Da bo manj bolelo, ko bo duša odletela v nebo …?