Ponedeljkov klicaj – Ob drugem tiru bo potrebno razmišljati tudi o tretjem pasu avtocestnega križa

V zadnjih letih se veliko govori in piše o t. i. drugem tiru železniške povezave do Kopra. Da, pristanišče v Kopru, ki ga upravlja Luka Koper, je več kot pomembno okno v svet. Pristanišče je razpeto med dvema močnima konkurentoma v dveh povsem različnih državah. Trst v Italiji in Reka na Hrvaškem. Zato je boj za vsak posel trd in neizprosen.

Do tu je vse lepo in prav, le če bi država vedela in znala, kje bo dobila zajeten kup denarja za izgradnjo drugega tira. Dobro je, da imamo pametne zamisli, kako reševati določene zadrege, a ne bi bilo slabo, če bi vedeli, koliko davkoplačevalskega denarja bo šlo za nove železniške tire in pragove.

Druga pomembna zadeva, ki ji posvečamo premalo pozornosti, pa je dejstvo, ki zadnje čase dobesedno vpije v nebo. V zadnjih desetletjih smo zgradili kolikor toliko sodoben avtocestni križ. A glej ga zlomka, s tem križem so zdaj sami križi in težave. Vse, kar ladje pripeljejo v osrednje slovensko pristanišče, je treba prepeljati v notranjost države. Kje drugje kot po cesti, bolje rečeno po avtocestnem križu od Kopra mimo Ljubljane in naprej (seveda tudi mimo Domžal) na severovzhod Slovenije, lahko tudi na gorenjsko ali dolenjsko stran.

Kaj nam pomaga drugi tir, ko pa so razmere na avtocestni povezavi jugozahod – severovzhod popolnoma kaotične. Poznam kar nekaj voznikov, ki se – če imajo le čas –, raje peljejo po stari cesti mimo Vrhnike, Logatca, Planine in Postojne. Bilo je še ne dolgo tega, v petek, 9. septembra, ko je na primorski AC počilo trikrat ali štirikrat v enem samem popoldnevu. Nobena polna luna ni bila kriva, da so vse popoldne tulile sirene gasilskih, policijskih in reševalnih vozil. Totalni prometni infarkt ne le na AC, ampak v vsej osrednji Sloveniji.

Tovornjaki so tisti, ki danes praktično povsem zasedajo vozni pas, promet z osebnimi vozili pa poteka po t. i. prehitevalnem pasu. Nekoliko bolje je na tistih delih AC, kjer so poleg voznega in prehitevalnega pasu še odseki odstavnih pasov. A nekaj je v tej kači tovornjakov, ki se vije od Kopra do Maribora in naprej, hudo narobe. To je – milo rečeno – nekultura voznikov težkih in napolnjenih tovornih vozil, ki prisegajo zgolj in samo na moč in neranljivost svojega delovnega orodja. Da o prehitevanju niti ne govorim … V takem kaosu je voznik osebnega avtomobila še kako ogrožen. Ne zaradi tistega pleha, ki ga lahko popravi vsak avtoklepar, ogrožena so naša življenja. Prav zato bo treba ob drugem tiru razmišljati tudi o tretjem pasu avtocestnega križa. Slej ko prej!