Ponedeljkov klicaj – O zategovanju pasu

Finančni minister Dušan Mramor je po srečanju Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke v Washingtonu izjavil, da se bo »vsak pač moral malo odreči, da bomo lahko živeli bolje« in da bo nekatere reforme treba izpeljati.

Mnogi se ob tem sicer sprašujejo, kako zategovati že tako in tako zategnjen pas, ko bo na njem preprosto zmanjkalo lukenj. Težko bo to zategovanje pasu, bi rekel, če pogledamo le na cene hrane, za katero – tako se mi zdi –, zapravimo največ.

Včasih smo v nakupovalne vozičke metali prav vse, kar je videlo naše oko, pa če smo to potrebovali ali ne. Zdaj odhajamo v trgovine s hrano z listkom in tako je tudi prav. Torej kupimo tisto, kar zares potrebujemo. Postali smo torej skrajno racionalni, obrnemo vsak evro. Ne gre drugače.

A čemu naj se odrečem, bi javno vprašal finančnega ministra Dušana Mramorja. Pri tem sem se torej zavestno odločil za drugačen način nakupovanja. Hrano, če se le da, bom kupoval pri njenem izvoru. Se mi to izplača ali ne, boste presodili sami.

Na ljubljanski tržnici sem za kilogram jabolk elstar plačal 2 evra, na nekaterih stojnicah so bila ta jabolka celo za pol do enega evra dražja. Potem sem slučajno zašel na eno od jesenskih prireditev, kjer so med drugim ponujali mojo najljubšo znamko jabolk po 95 centov za kilogram. Ta razlika mi nikakor ni bila jasna. Potem sem pred dnevi obiskal to sadjarstvo blizu Kranja, naložil poln prtljažnik jabolk, glede na količino dobil še dodaten popust in se odpeljal. Med vožnjo sem hitro prišel do spoznanja, da tudi bencin, če je še tako drag, ni tako velik strošek, da ne bi bil z nakupom jabolk več kot zadovoljen. Zadovoljna je bila tudi gospa sadjarka, navdušena nad letošnjo letino jabolk in drugega sadja, ki ga imajo. Tako, dragi finančni minister, jaz sem opravil svoje varčevanje. Pravzaprav sem nakup končal z dobičkom: zaradi več kot okusnih jabolk, zaradi nizke cene, pa še lep izlet je bil v kraje severno od Kranja.

In nekaj podobnega se je zgodilo tudi s krompirjem. Nič več ga ne bom kupoval ali preplačeval v samopostrežnih trgovinah. Če je bil kilogram krompirja v megamarketih en evro, pri kmetu pa 60 centov, je torej nekaj prihranka. Če ga bomo čez zimo pojedli 100 kilogramov, bomo prihranili najmanj 40 evrov. In kmet je še tako radodaren, da ga bom lahko sproti jemal, ker doma pač nimam najbolj idealnih pogojev za hrambo.

Še bi lahko našteval take in drugačne primere. Menim, da bi morali tudi kmetje narediti nekaj več za svoj marketing. Trženje po slovensko. Odrekal se ne bom, finančni minister, da bom živel bolje, le smotrno bom kupoval. In še nekaj: zagotovo je taka hrana domača, okusnejša, boljša in seveda cenejša.