Ponedeljkov klicaj – Metle za domači prag

Tokratni Ponedeljkov klicaj ne bo prav nič pomladno razpoložen. Ravno nasprotno. Upam tudi, da ne bo poln pesimizma, ker skušam biti nepopravljiv optimist.

Ko smo se zdaj že skoraj davnega 23. decembra 1990 odločali, ali bo šla Slovenija naprej po samostojni poti, smo vsekakor pričakovali, da bomo živeli v mirni, naravnost idilični državi. Ko smo se ločevali od nekdanjih bratskih republik in dveh avtonomnih pokrajin, so nam onstran meja očitali, da bomo živeli kot v Švici, tako rekoč v raju.

Štiriindvajset let je razmeroma kratka doba. Že kar nekaj več kot polnoletna je tale naša ljuba Slovenija, ki jo imamo sicer srčno radi, ampak … Ja, ampak, v deželi je nekaj hudo narobe, saj to občutimo že na vsakem koraku. Če smo še včeraj živeli kolikor toliko lagodno, pa nam je sodobni slovenski čas ponudil obilico najrazličnejših tragedij. Toliko poslušamo in beremo o raznih tajkunskih zgodah in nezgodah, a zgodi se pravi nič. Popoln nič. Sem in tja že kdo greje zaporniške postelje. Tovarne in uspešna podjetja propadajo na eni strani in ljudje padajo v najrazličnejše stiske, a na drugi strani se smehlja peščica nadvse zadovoljnih obrazov, ki so še enkrat in več dokazali, da so z neverjetno lahkoto prišli do velikih denarjev.

Nezadovoljstvo je čutiti na slehernem koraku. Nič ni prav, vse gre narobe, zdaj imajo probleme še tam, kjer je prva pomoč še kako pomembna, torej na urgenci, a po drugi strani še vedno čakamo v vrsti v samopostrežnih trgovinah in mega marketih s polnimi vozički hrane in pijače, kupujemo nove in tudi drage avtomobile, skratka, ne gre nam še tako slabo. A smo polni najrazličnejših besed in kritik. Kritiziramo vlado, njene ministre, kritiziramo predsednika države, kritiziramo pozicijo in opozicijo. Zelo postajamo pametni in spoznamo se prav na vse zadeve.

Kaj je pravzaprav narobe? Ali smo se kdaj vprašali, kaj pa lahko sami naredimo, da ne bo ta naš mali slovenski prostor, kjer nas je vsega skupaj za nekoliko večje tuje mesto, tako črn, poln pesimizma in slabe volje? Očitno moramo mnoge stvari reševati z referendumi, na grob način, s kreganjem in očitki. Iščemo arhivske dokumente in dan vlečemo podtikanja. Brskamo po zaprašenih predalih.

V pregovorih je veliko resnic in modrih misli. Kaj ko bi tokrat razmišljali o tistem, ki pravi, da naj naprej pometemo pred svojim pragom, šele potem bomo pometali pri drugih. Res je, kajne?

Avtor: Primož Hieng; Foto: Primož Hieng
Komentarji uporabnikov