Ponedeljkov klicaj – Manjka nam nekaj Maistrovega poguma

Sedim pred tipkovnico in monitorjem ter razmišljam. O določenih zadevah preprosto ne želim in nočem pisati. Se mi upira. O Janezu J. ne bom pisal ali zadeve komentiral, saj se bodo pravniki že znali zmeniti o tej jari kači. Nekaj podobnega je zgodba o ravnatelju in učiteljici z mariborske šole ter njunih domnevnih mesenih užitkih.

Pred vrati so prazniki in lahko bi pisal o neskončnih količinah sladkarij, ki jih za sv. Miklavža ponujajo naše trgovine. Slaba tema. Trgovine so bolj ali manj okrašene, prihaja vsesplošna praznična mrzlica, bolje rečeno – evforija. Spet bo šlo na kupe denarja za najrazličnejša »poslovna darila«, buteljke, koledarje in rokovnike. Tisti, ki pač imajo, darujejo. In se obdarujejo.

Včeraj je bil državni praznik, ki je bil zaradi nedelje seveda dela prost dan. Dan Rudolfa Maistra. Ne bom ponavljal, zakaj so izbrali slavni 23. november za državni praznik, pri katerem gre v bistvu le za to, da se nekajkrat letno spomnimo generala in pesnika, in njegovih pogumnih dejanj, usodnih za današnjo Slovenijo.

Zelo dobro vemo, kaj se dogaja v naši državi. Prav nič prijazni časi niso, drug drugemu mečemo polena pod noge, kregamo se, ne znamo vzpostaviti čisto normalnega človeškega dialoga. Ob tem pa še kriza, ki kar traja in traja, pa nobene luči na koncu predora. In smo vsi kar naenkrat tako pametni, da poznamo tisoč in eno pot za izhod iz krize, a junakov … Da, junakov nam manjka, ki bi, podobno kot general Maister tistega usodnega 23. novembra pred skoraj sto leti udarili po mizi. Dobesedno ali v prenesenem pomenu.

Mislim, da bo še ena zadeva – poleg porno afere na spletu in tudi sicer – odmevala prek tega svetovnega spleta. Med nešteto komentarji, ki jih pišejo najrazličnejši avtorji, sta včeraj še posebej izstopala tale stavka: »Država crkuje, narod pa se ukvarja s kurbarijo. Res smo v riti.«

Hvala, Rudolf Maister, general in pesnik, za tvoj pogum! Danes bi ga potrebovali vsaj malo …