Ponedeljkov klicaj – Mal’ca je zakon
Več kot 35 let delam v poklicu, ki ne pozna normalnega delovnega urnika. Kot svobodnjak – za to obliko »združevanja dela in sredstev« sem se odločil pred natanko 20 leti – tudi ne vem, kaj so to dopust, regres in bolniška. A tako sem se odločil sam in mi ni prav nič hudo.
Priznam, je po svoje lepo, da dobiš regres in redno plačo, a svobode mi nihče ne more vzeti. Sam si krojim svoj urnik, sam poskrbim, da se moje znanje in moje veščine prodajajo tam, kjer jih potrebujejo. Nič se ne bom pritoževal, je celo bolje, kot je bilo na primer v lanskem letu.
V vseh teh 35 letih nisem niti enkrat pomislil na to, da bi si sredi dopoldneva vzel čas za malico. Si predstavljate? Ob 9. uri začnem daljši pogovor z županom, nato mu sredi pogovora ob 9.30 rečem, da je zdaj čas za malico in da bova pogovor nadaljevala ob 10.00. Sežem v torbo in pojem sendvič ter ga poplaknem z občinskim sokom in kavo. Takrat pa bo gospod župan (vem, da tudi njihov urnik ne dopušča redne malice) rekel, da zdaj pa ima ON svojih 30 minut za malico. In potem bi pogovor, morda le še kakih pet ali deset minut, nadaljevala ob 10.30. Smešno, kajne?
Res je, v 35 letih mojega novinarskega dela nisem vedel, kaj je to malica. Pardon, čas za malico. Saj v tistih 30 minutah lahko odhitiš k frizerju, na tržnico, za kaj drugega pa že zmanjka časa. Če že greš k frizerju ali na tržnico, pa si seveda spotoma kupiš sendvič in tvoj priljubljeni časopis. Nato se na delovnem mestu umiriš, da v miru pomalicaš. In zraven bereš. Pa mogoče še telefoniraš in si tak kot Napoleon. Delaš tri stvari hkrati. Se prehranjuješ, bereš, torej se izobražuješ, in komuniciraš.
Zadnjič, menda je bilo v petek, sem v času uradnih ur klical v neko institucijo. Raje ne povsem, kolikokrat sem v telefon odtipkal različne številke, da bi le prišel do želene osebe. Najprej je bil telefon kar nekaj časa zaseden, potem je zvonil v prazno. In ko je zvonil v prazno, so se mi začeli kravžljati živci. Kodrati, torej. Dotično osebo sem nujno potreboval, zato sem jo ponovno iskal še prek telefonske centrale, kjer je spet šlo nekaj časa v prazno, ker nekaj časa ni nihče dvignil telefonske slušalke.
In potem mi je prijazni glasek na drugi strani telefonske žice prijazno dejal, da je dotična gospa – na malici. Od 9.00 do 9.30.
Iz božje previdnosti sem ponovno klical ob 9.45, ampak gospa je bila še vedno na malici.
Mal'ca je zakon. Za tiste, ki še imajo to boniteto. Čuvajte jo. Pogrešali jo boste, ko je ne bo več …