Ponedeljkov klicaj – Koliko norcev je še na cestah?

Vsaka prometna nesreča, še posebej tiste s smrtnim izidom, se me še posebej dotakne. Take nesreče mi pokvarijo dan, me spravijo v slabo voljo in nenehno razmišljanje o usodi. O človeku, ki je še mlad moral umreti – zaradi neumnosti, norosti, blaznosti.

Nesreče se dogajajo. To je res, ne le prometne, tudi delovne, gorske, itd. A vedno, skoraj vedno je za nesrečo kriv – človek. Največkrat. Včasih nesrečam botrujejo tudi tehnične napake avtomobila, letala, stroja, a redkeje.

Sobotna nesreča na Viru pri Domžalah je primer grozljive tragedije. Ne le zaradi smrti nedolžnega mladega voznika, temveč zaradi početja in dejanj na cesti, kjer je hitrost omejena. Na tako hitrost, kjer bi kljub trku udeleženci preživeli, po vsej verjetnosti tudi ne s kakimi hujšimi poškodbami.

Prometni znak so za to, da jih spoštujemo. Zagotovo jih niso postavili zaradi lepšega, ampak z nekim določenim razlogom. A prometni znaki očitno niso dovolj. Potreben bi bil policijski nadzor, a žal je cest, kamor bi se policisti lahko postavili, preveč.

Največ bi za prometno varnost morali storiti sami. Imeli smo (in jih verjetno še imamo) svete za preventivo in vzgojo v cestnem prometu. Imamo avto šole, policijo, AMZS in ne vem, kaj še vse, a očitno je to veliko premalo, da bi s trezno glavo (tako in drugače) sedali za volan.

»Avto je zelo močno orožje,« mi je nekoč dejal upokojeni policist, tudi član izpitne komisije. »In tega se na splošno vozniki premalo zavedajo. Predstavljajte si gmoto, ki tehta tam okrog tisoč kilogramov in drvi s hitrostjo 100 kilometrov na uro. Kaj lahko ostane od človeka, ko se zaleti v drug avto ali direktno v zid. Človek preprosto eksplodira. V notranjosti telesa eksplodira.«

Če si vse skupaj malo bolj slikovito predstavljamo, potem je že čas, da se streznimo. Kaj pravzaprav narediti na področju prometne varnosti, ko si nekateri posamezniki vzamejo pravico in s preveliko hitrostjo ogrožajo druge udeležence v prometu, seveda tudi sebe.

Ko sem se včeraj vračal iz Kamnika, bi tudi sam lahko doživel podobno usodo kot mladenič, voznik honde. Le za las je manjkalo, ko je norec na južni obvoznici s kakimi 150 kilometri na uro tako tesno švignil mimo mojega avtomobila, da mi je zaprlo sapo. Prehiteval je po desni, ko pa mu je zmanjkalo prostora, je pač izkoristil moč močnejšega – in hitrejšega. To ni navadna loterija, to je čisto prava ruska ruleta. Saj jo poznate … Pištola z enim samim nabojem.

Tako pištolo sta si privoščila divjaka, norca in blazneža z Vira minulo soboto. Žal jima je uspelo boben pištole zavrteti ravno na tisti edini naboj. Žalostno, toda resnično. Upam, da bosta prišla do prostih postelj na Dobu v mirenski dolini ali kjer koli drugje in tam odležala kar nekaj časa …