Ponedeljkov klicaj – Kdo nam kroji vreme?

Pravijo, da so Angleži tisti, ki vedno hodijo z dežnikom in da se nenehno pogovarjajo samo o vremenu. Zato tudi tokratni Ponedeljkov klicaj namenjam letošnjemu poletnemu vremenu, kakršnega ne pomnim, zagotovo tudi kakšni starejši ljudje ne.

Če se ozrem v svojo mladost, potem o vremenu niti nismo toliko razmišljali. Vreme je imelo svoj ritem, kakršnega smo bili vajeni dolga leta. Pozimi je seveda snežilo, da smo se lahko sankali, smučali, delali snežake, gradili igluje, se kepali – in ga seveda z največjim veseljem kidali. Sneg, seveda. Potem je prišla pomlad, pa deževni april, ne prevroče poletje in tako naprej. In ko smo začeli pred desetletjem ali več resneje govoriti o vremenu, smo se šele začeli zavedati, da smo za marsikaj krivi sami. Pravzaprav naš odnos do narave, ki se nam očitno zelo maščuje.

Človek očitno – tako ali drugače – grobo posega v naravo. Marsičesa niti ne vemo, lahko samo domnevamo. Na primer februarski žled. V zadnjem času se na spletu in po elektronski pošti ter v drugih medijih pojavljajo najrazličnejše ugotovitve, češ, da je bila vsa zadeva umetno zrežirana.

V zadnjem času sem tudi sam postal pozoren na prelete reaktivnih letal. Ker se nekoliko več spoznam na leteče ptice vseh mogočih oblik, torej zelo hitro ločim med zvokom potniškega in reaktivnega (tujega vojaškega) letala nad našim ozemljem. Minulo sobotno dopoldne je bilo lepo in sončno, ravno pravšnje za izlet ali sprehod v naravo. Potem sem nad nami zaslišal tisto značilno hrumenje reaktivnega letala. In sem dejal, da ne gremo nikamor, ker bo itak popoldne deževalo. Skoraj so me razglasili za norega, ko pa so se okrog 15. ure zbrali črni oblaki, iz katerih je zalivalo kot za stavo, so bili povsem tiho. Ja, očitno sem imel prav. Ko sem jim na spletu pokazal še sliko nevihtnih oblakov, so ostrmeli. Tega mati Narava ni naredila, tako značilne črte.

Zgodba se je ponovila v nedeljo. Popolnoma enak scenarij, enak hrup in spet dež v silovitem nalivu. Zvečer, ura je bila pol desetih, sem spet zaslišal hrup reaktivnega, meni neznanega letala. Ne bom več razpredal, bi pa naše posvetne in vojaške oblasti javno povprašal, kdo preletava naš zračni prostor, in zakaj državljani Slovenije o tem nismo javno obveščeni.

Upam, da se bo našel še kdo, podobno kot tisti svobodni tuji raziskovalec iz Postojne, ki je zelo natančno raziskal, kaj se je dogajalo po februarskem žledu. Seveda, odgovorni bodo zamahnili z roko, češ, kaj se gre. Ne, ne, mogoče ima celo prav. Poglejte, kako zmešano poletje imamo. Domači pridelovalci zelenjave tarnajo o slabem pridelku, da nič ne raste, mnogim so zgnili paradižniki in podobno.

Za to, da bi spremenili naš odnos do narave, je očitno prepozno. Zamudili smo ta vlak, drugega ne bo več. Da bi tekli za njim, pa se tudi ne bi izplačalo …

Avtor: Primož Hieng: Foto: ARSO
Tagi