Ponedeljkov klicaj – Iz narave se delamo norca

Letošnje leto, čeprav sta do konca še dobra dva meseca, si bomo zagotovo zapomnili – po vremenu. Tako raznolikega in hkrati katastrofalnega leta ne pomnijo niti najstarejši prebivalci. Lahko bi rekli, da vreme ne sledi več letnim časom in z njimi posameznim mesecem.

Zanimivo in vremensko pestro je bilo letošnje leto. Nenormalno, lahko dodamo, če se samo spomnimo občutno pretoplega januarja. In sledil je katastrofalni začetek februarja, ko je številne kraje naše domovine prekril z žledom, tem grozljivim vremenskim pojavom, ko je bila le ena sama stopinja Celzija dovolj, da se je dež spremenil v ledeni okov.

Temu je sledila še kolikor toliko normalna pomlad, a kaj ko so se razbesnele vode vzdolž republik nekdanje države Jugoslavije razlivale daleč iz svojih strug in povzročile ogromno škodo. Nato je nastopilo čudno poletje, ki ni bilo prav nič podobno sončnim, včasih prevročim dnem, ki smo jih sicer vajeni. Že konec julija in v začetku avgusta je Agencija za okolje opozarjala na hude nalive in morebitne poplave. Žal so se napovedi uresničile, spet z veliko materialno škodo.

Nato je prišla jesen, tako lepa in očarljiva z vsemi odtenki pisanih barv. Sredi septembra je spet zalivalo hiše, tovarniška poslopja, polja in njive, polna pridelkov. Žal so poplave odnesle tudi človeška življenja, ko se je ponovno dokazalo, kako nemočni smo ob deročih in ponorelih vodah rek.

Nato je nastopil očitno pretopel oktober, kar nas je po svoje razveseljevalo, a kaj, ko je po poslabšanju vremena v dveh dneh tako močno deževalo, da smo se spet soočali s poplavami, neurji, ogromno materialno škodo in celo s človeškimi življenji.

Zadnja katastrofa v minulem tednu ni samo opozorilo, da je nekaj hudo narobe, temveč tudi resno svarilo, da smo se z naravo v preteklosti dobesedno norčevali. To se nam zdaj pošteno maščuje.

Strokovnjaki napovedujejo, da še ni konec vsega hudega. Kaj nas torej še čaka, če že v naprej opozarjajo, da se bomo še spopadali z naraslimi rekami, ujmami, poplavami, materialno škodo in žal tudi s človeškimi življenji. Iskati krivca za vse to ni najbolj prijetna naloga, veliko bolj pametno bi bilo, da bi se znali na morebitne težave v naprej ustrezno pripraviti. Kajti, tako kot pravi pregovor – po toči zvoniti je prepozno. Žal počnemo ravno to, medtem ko bi z malo pameti in nekaj denarja lahko preprečili marsikatero katastrofo. In nam prav nič ne pomaga, ko ugotavljajo, da bi bilo dovolj že to, če bi pravočasno očistili odtočne jaške. Zatorej – na morebitne nove nevšečnosti mislimo že zdaj, da ne bo prepozno.