Ponedeljkov klicaj – Hvala za akcije po trgovinah

Navadili smo že, da nam poštarji v nabiralnike vsako jutro namečejo cele kupe najrazličnejših reklam. Ponudba je res pestra in zdaj že po prejetih reklamah vem, kateri dan v tednu je, ne da bi pogledal na koledar.

Priznam – reklame pogledam, preden romajo v škatlo s starim papirjem, ki potem konča tam, kamor spada. Trgovci, predvsem njihovi marketinški strokovnjaki, se na vse načine trudijo, da bi le prišli samo k njim, saj imajo zares ugodne cene, popuste in akcije. Prav popusti in akcije mi gredo preprosto na živce, kajti to je eno čisto navadno goljufanje potrošnikov.

Če se še tako trudijo, izdelki v trgovinah so preprosto predragi. Zaradi marž trgovcev. Ker se ukvarjam tudi z izdajanjem knjig, lahko vsakemu, ki me krega, češ knjige so drage, povem, da Mladinska knjiga s svojo sicer močno razvejano mrežo knjigarn, pobere 43 odstotkov marže. Torej, skoraj polovico moje knjige. Podatka verjetno ni treba komentirati.

Spominjam se še ene zgodbe, ki spada že v zgodovino. V duhu zdrave prehrane sem bil nekaj časa dobesedno nor na tuno v oljčnem olju. Ko si odprl zaobljeno konzervo, so se pokazali lepi kosi okusne tune. Taka konzerva je pred leti pri najboljšem sosedu stala okoli 600 takratnih tolarjev. Ko sem se, prav tako pred leti (oh, kje je že to …) potepal po Izoli, sem opazil, da ima Delamaris (ki se je medtem preselil v Pivko) svojo industrijsko trgovino. Tam je popolnoma enaka konzerva stala le 200 tolarjev, pa še popust bi mi dali, če bi vzel celo škatlo, to je 24 konzerv.

V teh dneh si trgovci spet prizadevajo, da bi v svoje prostore privabili čim več ljudi, da bi na široko odpirali svoje denarnice. Minuli ponedeljek so imeli v eni od velikih ali mega trgovin 10-odstotni popust za upokojence. Najprej je nastal problem z iskanjem prostega parkirnega prostora, v trgovini pa taka gneča, kot da bi dajali zastonj. Da ne govorim o zvrhanih vozičkih, saj tako polnih že nekaj časa nisem videl … Da, prazniki so pred vrati, čas za prekomerno najedanje in popivanje.

Saj je prav, da gledamo na vsak evro, ampak, ali ne pomislimo, da vse skupaj preplačujemo. Verjemite mi, da imajo trgovci še kar nekaj rezerve, da lahko prirejajo akcije, ugodne ponudbe, popuste itd., samo da je znebijo blaga, z občutkom, kako so nam pomagali v teh težkih časih. Hvala za rože. In kdo je zaslužil več pri tisti ribji konzervi?

Enkrat sem že napisal, da bi morali – vsaj hrano in podobne stvari – kupovati na izvoru. Torej pri kmetu, izdelovalcu, pridelovalcu. Do tedaj pa – iskrena hvala za jutranji poštarjev paket prospektov, hvala za popuste in akcije. Trgovci bodo morali spoznati, da bi lahko z enakim dobičkom prodajali ceneje, saj bi ob primernih cenah tudi več kupovali.