Ponedeljkov klicaj – Eni medalje, drugi na g … c, kako pa kaj gospodarstvo?

Malce čuden naslov, a naj vas ne odvrne od branja. Bom kmalu razložil, zakaj. Teden, ki je minil, je prinesel spet veliko veselja ljubiteljem zimskih športov, a hkrati tudi kar precej grenkobe zaradi enega samega posameznika. O obeh, uspehih in medaljah na zimskih olimpijskih igrah v Sočiju ter o skrajno primitivni potezi Zorana Predina, se bo še nekaj časa prelivalo veliko črnila, kot pravimo v našem novinarskem žargonu.

Če so slovenski športniki lahko samo za zgled, pa Predinova poteza nima opravičila. Ne pomaga nobeno kesanje, kot tudi ne odločitev, da ne bo hodil več na tekme. Mislim, da si je s tem nepremišljenim udarcem zaprl pot tudi do odrov, kamor je še pred kratkim verjetno znal pripeljati svoje občinstvo. Škoda, zares škoda. Afekt je afekt, dejanje, v katerem so mnogi že izgubili svoja življenja. In kaj bi se zgodilo, če bi bil Predinov udarec premočan? Je imel morda pač mero, premišljen udarec, do kam in s kakšno močjo lahko udari sodnika? Še vedno mi pred očmi bežijo njegovi udarni koraki, ko se je očitno uspel izmakniti redarjem na tekmi. Kako odločno je stopal, s kakšno jezo na obrazu je hitel, da bi storil svoje umazano in gnusno dejanje. Pa pustimo to in se ob uspehih naših olimpijcev raje posvetimo drugi temi. Gospodarstvo.

To je temelj našega življenja, dela in preživetja. Med izjavami minulega tedna, teh so moja ušesa nadvse polna, mi je najbolj ostalo v spominu spoznanje kandidata za ministra za gospodarstvo Metoda Dragonje. Gospoda cenim in menim, da je primeren kandidat, ima tudi že nekaj ministrske prakse. Tudi prakse iz vodenja uspešnega podjetja. Dejal je, da je med prednostnimi nalogami – oživitev gospodarstva. Lepo. Odlično. In nič novega. To so in verjetno še bodo govorili vsi kandidati, ki so želeli zasesti stolček gospodarskega ministra.

Zakaj sem tako grob? Zato, ker bi želel, da bi nekdo na najbolj preprost način povedal, kako bo oživil to gospodarstvo. Kaj bodo torej naredili? Zakaj to sprašujem? Ker je odgovor morda, vsaj navidez, preprost. Začnimo končno delati doma, v Sloveniji, začnimo končno kupcem ponujati domače izdelke.

Stojim zadnjič, prav po zimsko napravljen, pred ogledalom (čeprav nerad) in začnem naštevati. Vse, kar imam na sebi, sem kupil pri nas, v Ljubljani, v nekoliko večji trgovini z odlično maxi ponudbo. Grem proti dvema metroma višine, kilogramov je še vedno nekaj preveč, čevlji imajo na podplatu številko 48. Torej, jakna je nemška, hlače prav tako, pulover in srajca sta italijanska, spodnje perilo je iz hrvaškega Omiša. Le nogavice so iz domače, slovenske Polzele, pa še ta se zaradi – spet – požrešnosti srečuje s težavami. Čevlji so bili izdelani na Danskem, v tovarni, ki zna narediti tudi velike številke. So sicer dragi, a skoraj večni in neuničljivi. Potrebujejo le pravo mero paste za čevlje. To je njihova hrana.

Torej? Kaj je narobe? Da sem praktično oblečen in obut povsem iz uvoza. Mar teh stvari ob ne ravno astronomskih plačah, ne bi znali izdelati doma, z domačimi delavci? Mislim, da imamo armado brezposelnih šivilj (Mura) in krojačev, ki bi lahko šivali srajce, majice in spodnje hlače, dovolj imamo pletilj, ki bi lahko pletle lepe puloverje, imamo dobre čevljarje, ki znajo zagotovo narediti dobre čevlje. To je torej oživitev gospodarstva. Najti torej najprej delo za vsaj del tiste velike skupine zdaj že 130.000 brezposelnih, ki komaj čakajo, da bi ga dobili – delo. Delo pa pomeni preživetje, pomeni dovolj denarja za pokojninsko blagajno in končno delo bo tisto, ki bo oživilo naše gospodarstvo.
Če bomo še naprej samo uvažali in to prevažali s težkimi tovornjaki po že tako in tako obremenjenih cestah, bomo uničili samega sebe.

Delo osvobaja, kajne? Kitajci se nam pa smejijo – za skodelico riža in najnovejši mobilni telefon …