Ponedeljkov klicaj – Dopust za serviserja in dimnikarja, pa še koga

Zadnjič je po pošti prišlo pismo dimnikarja, kjer lepo piše, da nas bo obiskal v sredo, 10. decembra 2014, med 7. in 13. uro. V redu, dimniške naprave je treba pregledati, spet bo šlo 50 evrov za kakih 20 minut dela (bogato, kajne?), predvsem pa bom moral vzeti dopust. »Spet dopust,« bodo tarnali v službi, a imajo kar precej razumevanja za take stvari. Ampak, to ne bo prvi tak »dopustniški« dan, ko bom med 7. in 13. uro čakal na dimnikarja. Gospod v črni obleki in s sajastim obrazom bi se lahko drugače organiziral. Bi mu bilo ob nemajhni ceni, ki mu jo je itak določila država za čiščenje dimnika, težko priti popoldne, zaradi mene tudi zvečer. Škoda, en dopusta bo šel v nič in tudi precej ur, kajti razpon med 7. in 13. uro je zelo širok.

Še pred tem je crknila centralna kurjava. Prav zanimivo. Ko te najbolj zebe, ko se zunaj temperature vse bolj nižajo, peč pokaže svojo neposlušnost. In spet kličem serviserja, ki bo, seveda, prišel hitro. In res pride, spet v časovnem razponu kakih petih do šestih ur. In je šel k vragu spet en dan dopusta, pa cel kup sitnosti pri šefih, ki ne marajo teh enodnevnih dopustov. Jih razumem, ampak naj tudi oni razumejo mene.

In je res prišel, razstavil pol peči, pregledal vse mogoče filtre, gorilnik, napeljavo in na koncu potolkel še po kotlu za kurilno olje. Odmevalo je, kar je pomenilo, da ni olja. In to je bil tudi vzrok, da peč ni delala. Povsem razumljivo, kajne? In sem ga naročil tisoč litrov in bog daj milo zimo, da ne bomo pokurili vsega. In je šel še en dan dopusta, da sem dočakal cisterno in šoferja, ki je potegnil cev do našega kotla. Zdaj ne odmeva več …

Svojo neposlušnost je pokazal tudi pralni stroj. Imeli smo manjšo poplavo, ampak smo jo tudi hitro odplavili, torej počistili in popivnali vodo. Ko je prišel serviser, seveda spet sredi dopoldneva in spet sredi še enega prisilnega dopustniškega dneva, je lahko samo potrdil mojo domnevo: treba bo kupiti novega. Serviser je bil toliko pošten in srčno dober, da je računal le 10 evrov za to, da je prišel k nam domov.

Potem sem prek spleta naročil in plačal nov pralni stroj. »Pripeljali vam ga bomo tega in tega dne v dopoldanskih urah,«.so zapisali. In je šel še en dan dopusta, ki sem ga izkoristil tako, da sem dočakal še nekoga, ki ga je zvlekel v prvo nadstropje naše hiše, prišel pa je – ponovno – serviser za pralne stroje, da ga je priključil in za to vzel še 20 evrov.

Zdaj sem porabil vse dopustniške dneve. In bom trepetal do konca leta v strahu, da se ne bi zgodilo kaj nepredvidenega. Lahko grem le na bolniško, ampak v službi bodo vedeli, da je doma spet nekaj narobe.

Po vsem tem direndaju se lahko samo vprašam, kdo je za koga in zakaj. Mnogo je služb in zaposlenih, ki delajo tudi popoldne, zvečer in ponoči. Delajo ali dežurajo policisti, gasilci, trgovci, zdravniki, taksisti, vozniki avtobusi in še bi lahko naštevali.

Torej: Torej: ali so oni zaradi nas ali smo mi zaradi njih? Mislim, da bo slednje kar držalo. A se žal to ne uresničuje. Tu delujejo – monopoli, tudi dimnikarski …