Ponedeljkov klicaj – Dimnikar, ker se cenim

Zadnji obisk dimnikarja, predvsem pa njegov račun, me je spet spravil v slabo voljo. Vem in se zavedam, da je treba dimniške naprave pregledati, očistiti saje in opraviti meritve. Vsaj enkrat letno.

Pozimi imajo prostovoljni in poklicni gasilci veliko več dela kot poleti. Na spletni strani Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje skoraj vsak dan beremo o vžigu saj v (neočiščenih) dimnikih, posledično tudi o požarih, ki so zaradi naštetega zajeli še ostrešje kake hiše.

V času novoletnih praznikov (31. decembra 2014 ter 1. in 2. januarja 2015) so gasilci zaradi saj, ki so se vžgale, posredovali najmanj dvajsetkrat. Tak požar je dokaj nevarna zadeva, največkrat pa morajo gasilci počakati, da saje dogorijo do konca in vse skupaj pregledati še s termo kamero.

Zakaj prihaja do tega? Predvsem zaradi neočiščenih dimnikov. Vse bi bilo v redu, lepo in prav, če ne bi bila taka dimnikarska storitev tako hudo draga. Ko si dimnikar umije od saj in druge dimniške nesnage umazane roke ter povleče blok iz svoje torbe, napiše še račun. Približno 50 evrov je treba odšteti za manj kot polurno storitev. Če zaokrožim, v eni uri lahko zasluži približno 100 evrov.

Moje intelektualno delo ni tako bogato plačano kot dimnikarjevo, ki verjetno s strankami nima posebnih problemov. Ali pač: mnogim je težko odšteti 50 evrov za dimnikarjevo delo, potem pa, ko zagori, je tako in tako prepozno.

Če smo včasih potarnali zaradi slabega zaslužka, so nam starejši dejali: »Pa bi šel za zlatarja!« Danes lahko dodamo le še: »Ali pa za dimnikarja …«