Sandi Jaklič o življenju in razvoju v občini Mengeš

Sandi Jaklič je že vse življenje vpet v občino Mengeš. V času osnovne šole in tudi kasneje kot član folklorne skupine, v času samostojne podjetniške poti kot sponzor in donator različnim društvom in dogodkom v občini Mengeš, sedaj kot predsednik Prostovoljnega gasilskega društva Mengeš in kot član Upravnega odbora in namestnik predsednika Gasilske zveze Mengeš. V letu 2018 je med spremljanjem lokalnih volitev začel razmišljati, da bi se aktivno vključil v lokalno politiko, o kandidaturi za župana. Predvsem, ker svet bolj kot kadarkoli prej potrebuje ljudi, ki jim je mar za ljudi. Pravi, da občina Mengeš potrebuje župana z ekipo, ki bo redno spoštljivo komunicirala z občani in gradila odnose z njimi, ki bo iskrena in si postavila-začrtala jasne cilje ter jih tudi uresničila.

Helena Terpin: Poznamo vas kot podjetnika in v zadnjem obdobju kot dobrega predsednika PGD Mengeš. Kaj bi izpostavili na svoji poklicni poti?

Sandi Jaklič: Mojo poklicno pot so prav gotovo najbolj zaznamovale težave s hrbtenico, zaradi česar sem moral opustiti dejavnost, ki sem jo vodil skoraj 20 let. Pri 42. letih sem se tako odločil za nadaljnje šolanje, najprej sem poklicno izobrazbo nadgradil z maturo na Srednji šoli Domžale, nato pa zaključil še Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo. Uspešno sem opravil tudi diferencialne izpite iz ekonomije, managementa in prava za vpis na magisterij managementa, kar pa je eden od mojih izzivov v bodoče. Po končanem študiju sem si dodatne izkušnje nabiral, najprej v družbi Lek, nato pa v mednarodnem produkcijskem in oblikovalskem studiu za luksuzno pohištvo v lepotni industriji kot vodja površinske obdelave. Danes delam z ljudmi in za ljudi na Centru za socialno delo Ljubljana.

Helena Terpin: Zanimiva pot na kateri ste spoznali zelo različna področja in pridobili zelo različne izkušnje. Kako pa ste vpeti v življenje v občini Mengeš?

Sandi Jaklič: V zadnjem obdobju sem najbolj aktiven kot predsednik Prostovoljnega gasilskega društva Mengeš. V gasilstvo sem se prvič aktivno vključil kot boter – donator, ko sva leta 2005 z ženo Tadejo ob praznovanju 115-letnice društva podprla nakup gasilske cisterne za PGD Mengeš. Leto kasneje sem postal aktiven gasilec, pet let kasneje pa sem bil izvoljen za predsednika PGD Mengeš. Predsednik sem dva mandata in v tem času sva uspela skupaj s poveljnikom Gregorjem Tomažinom in drugimi člani urediti prostore v domu, modernizirati opremo, povečati število aktivnih gasilcev, predvsem pa izboljšati odnose v društvu, povezati vse sekcije in generacije. Pozitivno razmišljanje in energijo ter dosežen napredek v društvu, je potrebno prenesti širše, na občino.

Helena Terpin: Pri doseganju uspehov ste omenili poveljnika in ekipo. Ste vedno z vsemi dobro sodelovali?

Sandi Jaklič: Seveda ni šlo vse gladko in niso vsi podpirali sprememb, ljudje se sprememb bojijo in v takih trenutkih je pomembna redna komunikacija. Rezultate so poleg trdega dela prinesli dobri odnosi, ki smo jih vzpostavili, zlasti skupinsko delo in podpora širše ekipe, sodelovanje, strpnost in medsebojno spoštovanje. V situacijah, ko nismo bili povsem enotni ali pa so bili pred nami posebno težki izzivi, sem se spomnil posvetila, ki mi ga je v knjigo Pesem mengeških zvonov zapisal častni občan in častni poveljnik PGD Mengeš Franc Blejc: »Ob izvolitvi za predsednika PGD Mengeš je naše društvo dobilo pravega človeka za to mesto. Treba je živeti s krajem in za naš Mengeš kaj narediti. Vse kar dobrega naredimo, se ob priliki povrne. Veliko nas je, ki tvoje delo cenimo in spoštujemo.« Ponosen sem na dosežene rezultate in verjamem, da lahko, seveda skupaj z ekipo, naredimo podoben, pozitiven premik tudi v občini Mengeš.

Helena Terpin: Zakaj v občini Mengeš in kaj menite, da je potrebno spremeniti?

Sandi Jaklič: V Sloveniji lahko spremljamo občine, ki so v zadnjih dveh mandatih naredile izreden napredek, ne samo na področju infrastrukture, ampak so skupaj z občani ustvarile nova delovna mesta in bivanju prijazna življenjska okolja, uvedle kratke oskrbovalne verige, dosegle zavidljivo energetsko neodvisnost in drugo. Vse to bi lahko dosegli tudi v občini Mengeš. Na prvo mesto je potrebno postaviti ljudi, jih poslušati in, kjer je to mogoče, vključiti njihove predloge, ideje, želje; posebej na področjih, kjer z odločitvami vplivamo na njihova življenja, bivanje v občini. Tukaj nimam v mislih samo urejanje prostora ali skupin, ki so najbolj ranljive in potrebujejo pomoč skupnosti (urejene razmere in jasno opredeljene oblike pomoči za starejše, mlade, otroke s posebnimi potrebami, invalide in socialno šibke), ampak tudi na druge, na podjetnike, na zaposlene, na mlade družine in upokojence ter na vse, ki si želimo več poletnih kulturnih prireditev na prostem in več gostovanj športnih prireditev, kar vodi v razvoj turizma, športne in kulturne infrastrukture in drugih področij. Število prebivalcev v občini Mengeš se vsako leto intenzivno povečuje in temu je treba prilagoditi razmišljanje o spremljevalnih dejavnostih in infrastrukturi. Le-te je treba skrbno načrtovati in vnaprej pripraviti najbolj primerne rešitve. Občutek imam, da se Mengeš vedno bolj spreminja v spalno naselje in tudi to je treba spremeniti. Na eni strani preko aktivnega vključevanja občanov v društva, po drugi strani pa z organiziranjem dogodkov ob različnih priložnostih, kjer bi se lahko družili in spoznavali med seboj. Verjamem, da nas je v občini Mengeš veliko, ki smo pripravljeni stopiti skupaj iz cone udobja in znamo razmišljati izven okvirjev. Včasih je potreben le kanček poguma.

Helena Terpin

 

Komentarji uporabnikov
Tagi