Edita Vrankar, voznica avtobusa: »Nobena pripomba v smislu “glej, baba za volanom“ me ni spravila iz tira.«

Ne zgodi se prav pogosto, da stopite na avtobus in vas na voznikovem sedežu pozdravi voznica. A če boste kaj imeli priložnost, da vas zapelje Edita Vrankar, vselej prijazna in nasmejana voznica iz vasi Češnjice v Tuhinju, boste v njeni vožnji vsekakor uživali. 

A Edita je ženska mnogih talentov. Poleg tega, da vozi avtobus, je spretna tudi v vožnji s kamionom, zadnja leta pa je močno vpeta tudi v družinski GoLife Center glamping in kamping resort.

Začniva v vašem otroštvu. Ste bili bolj punčkasti ali fantovski tip deklice?

Rasla sem ob dveh bratih na majhni kmetiji. Nikoli mi ni bilo težko poprijeti za delo, saj ga je bilo vedno dovolj, in tako sem verjetno bila zmeraj bolj fantovski tip. Po končani osnovni šoli nisem vedela, kaj si pravzaprav želim in kje bi nadaljevala s šolanjem. Tako so mi doma svetovali, naj grem za šiviljo. In sem šla. Prvo zaposlitev sem dobila v tovarni Utok Kamnik in kasneje v Zavodu za invalidno mladino Kamnik, kjer sem ob delu dokončala poklicni program za ekonomsko-komercialnega tehnika.

Kako ste nato zajadrali v avtobusne vode? Vas je kdo motiviral za ta poklic?

Vseskozi v času preteklih zaposlitev sem vedela, da mi enolična dela ne prinašajo pravega veselja in zadovoljstva. Kot mlado dekle sem spoznala Braneta, svojega moža, in se priženila v Buč v družino z avtobusnimi prevozi.

Že prej pa sem ob svojem očetu, ki je vozil kamion, spoznavala kraje in vožnjo, saj me je velikokrat vzel s seboj na pot. Dal mi je tudi priložnost, da sem poskusila, kako je voziti kamion. In ta občutek mi je bil takoj všeč! Tako mi je veliko veselje do vožnje vcepil že on.

Kako so se vaši domači in prijatelji odzvali na to, da želite postati voznica avtobusa?

Po hudi bolezni mojega tasta, ki mi je v času bivanja v Buču dal veliko veselja in znanja za ta poklic, je žal leta 2000 umrl. Z Branetom sva se odločila nadaljevati njegovo delo in leta 2001 sem najprej naredila izpit za kamion in nato še za avtobus.

Odzivi domačih so bili zelo pozitivni in spodbudni. Glavni pa je bil moj mož, ki mi je vedno stal ob strani in kdaj tudi s trdo besedo pripomogel, da sem prišla do cilja. Skozi vsako oviro me je vodil do rešitve.

Kakšni so izzivi in kakšne so priložnosti, ki jih kot predstavnica nežnejšega spola doživljate za volanom avtobusa?

To je odgovorno delo in še dobro, da imam v sebi tudi delček trme, saj verjamem, da če rad opravljaš svoje delo, le-to ni težko. Verjetno imam ljubezen do vožnje v krvi po svojem očetu in res mi ni težko voziti.

Ko sem šele začenjala z vožnjo avtobusa, sem bila verjetno še bolj zagnana in me nobena pripomba v smislu »glej, baba za volanom« ni spravila iz tira. Veliko je bilo takih in drugačnih pogledov, a vse sem vzela za dobro. Danes pa so ceste polne kolon in pogosto dolgo časa stojimo v zastojih. To pa mi res ni v pravo veselje, a je del mojega poklica.

Vključeni ste tudi v sklop krožne poti Hop on – Hop Off, preko katere izletnike v poletnih mesecih popeljete okoli Kamniško-Savinjskih Alp.

Tako je. Vožnje okoli Kamniško-Savinjskih Alp izvajamo že nekaj let pod okriljem sedaj že sedmih občin. Sprva so sodelovale občine Kamnik, Cerklje na Gorenjskem, Preddvor, Jezersko, Solčava in Luče, letos se je pridružila še občina Komenda. Z vsakim letom je odziv uporabnikov boljši, tako domačih kot tudi tujih gostov.

Le majhen odstotek voznikov vozi avtobus. Ste mogoče poskusili še kakšno drugo vrsto vozila?

Najprej seveda avtomobil. Nato kamion in avtobus. Z motorjem nisem prijateljica. Sem pa v mladih letih vozila tudi traktor, a ga zdaj ne vozim več.

Vožnja avtobusa še zdaleč ni vse, kar počnete. Delujete namreč v okviru družinskega podjetja GoLife center v Lazah v Tuhinju. Nam lahko poveste kaj več?

Tako je. Naša dejavnost ni samo prevoz potnikov. Že mnogo let deluje tudi turistična agencija Vrankar. Najpogosteje pripravljamo programe potovanj in izletov za zaključene skupine, nekaj pa je tudi lastnih razpisov, kot so vsakoletna križarjenja po Jadranu in počitnice na različnih otokih. Sedaj že tradicionalno izvajamo tudi prvomajsko in jesensko večdnevno potepanje ter adventni izlet. Zadnja leta pripravljamo tudi nekajtedenska potovanja po Sloveniji in Hrvaškem za tuje goste. Predvsem Avstralce, Japonce …

Letos pa smo odprli tudi butični glamping in manjši kamp v vasi Golice. Od tod izvira tudi ime GoLife Center glamping in kamping ali na kratko GoLife.

Povod za odločitev pa je padla v času pandemije koronavirusa, saj nas je za leto dni popolnoma zaustavila v smislu potovanj. Gostom je dodatno na voljo manjša trgovinica z osnovnimi potrebščinami ter lokalni proizvodi z možnostjo degustacij slovenskih vin in domačega piva Menin’c, ki ga vari moj brat Franc Jeglič. V kratkem pa bo postavljen tudi prodajni avtomat s siri in z jogurti s kmetije Pr’ Gabršk ter mesninami okoliških kmetij. Ker bo deloval 24 ur na dan, bo tako na voljo tudi drugim obiskovalcem bližnje okolice.

Ob vzponih v poslovnem svetu vedno pridejo tudi padci. Kako se s tem soočate? Kako se odločate za nove projekte?

V vsakem poslu so vzponi in padci. Za turistično panogo je bil velik izziv pandemija koronavirusa, vendar je vsaka kriza lahko priložnost za nekaj novega. Vedno optimistično gledam na določene situacije in skušam potegniti najboljše. V prihodnosti nameravam izvesti prenos podjetja na mlajšo generacijo in širjenje predvsem na področju butičnega turizma ter razvijanje blagovne znamke GoLife.

Kako manevrirate med poslovnim in družinskim življenjem, glede na to, da so vsi družinski člani vključeni v ta posel?

Z Branetom imava dva sinova. Res lahko rečem, da imam zlato družino! Delamo skupaj in vsak zase. Ko sta bila Žiga in Matej še mlajša, mi ni bilo prav prijetno ju pustiti doma in oditi za več dni od doma. A sta se veliko naučila. Pridobila sta mnoge delovne navade in postala samostojna. Lepo se vklapljata v podjetje in tudi z veseljem delata. Tako v prihodnosti svojo pot in pot svojega moža vidim v njunih rokah. Vsaj upam tako. Midva pa jima bova pomagala po svojih najboljših močeh.

Kaj bi sporočili podjetnikom, ki šele začenjajo svojo poslovno pot?

Vsem, ki se odločajo za samostojno podjetniško pot, polagam na srce, naj verjamejo vase, spoštujejo sodelavce in poslovne partnerje ter naj gredo pogumno in z ljubeznijo naprej. S pogumom in pozitivno voljo se da gore premikat! Na prvem mestu pa nikakor ne pozabite na sebe.

Ana Britovšek Kunšek; Foto: Edite Vrankar