Zdravo sebičnost lahko ženske začnejo trenirati tudi pri štiridesetih

Na platformo Netflix je pred kratkim prišel film Era ora, ki je požel velik uspeh. Njegova priljubljenost se skriva v sporočilu, ki je zelo preprosto, a močno. Oseba, ujeta v primežu izpolnjevanja pričakovanj in brezglavega tavanja po številnih opravkih, zamudi na praznovanje svojega 40. rojstnega dne. Naslednje jutro se zbudi brez spomina na zadnjih nekaj let in s »prekletstvom«, da se vsako naslednje jutro zbudi na isti dan, le da nekaj let kasneje. Vsako jutro se tako sprašuje in ob tem ugotavlja, »ali je to, kar ima, resnično to, kar si želi«. Čas pa medtem neizbežno teče.

Zakaj so štirideseta leta v življenju vsakogar od nas tako posebna, drugačna in pomembna, smo se pogovarjali z Jano Lavtižar, zakonsko in družinsko terapevtko, ki poudarja: »Če ne prej, so štirideseta leta fantastična priložnost, da začnemo ženske trenirati zdravo sebičnost.«

“Ženske smo (tudi) zaradi hormona oksitocina, ki ga je v našem telesu – sploh pred menopavzo – več kot v moškem, po naravi nagnjene k skrbi za druge. Prednost pred seboj dajemo družini in partnerju, pa še komu. Medtem ko partner gradi kariero ali se dodatno izobražuje, se ženske poleg službe običajno v večji meri posvečamo družini in skrbi za dom. Tako zapostavimo oziroma bolje rečeno malce na stranski tir postavimo svoj razvoj na delovnem področju. Ravno štirideseta leta pa so tudi čas, ko se začnemo ob starajočih se starših jasneje zavedati tudi svoje minljivosti. Ko »se zavemo, da nismo nesmrtni«”, pravi Jana. Lahko se že pojavijo kake zdravstvene težave, ki jih nekoč ni bilo in ki ne minejo tako, kot so morda nekoč.

V štiridesetih pa se tudi že pokažejo konkretnejši rezultati, naši dosežki v zasebnem in poslovnem življenju. In ob primerjanju naših želja in njihove uresničitve se lahko pojavijo frustracije. Ženske pri štiridesetih se pogosto primerjajo z dosežki vrstnic. Sprašujejo se: »Druge imajo družino, otroke, kaj pa jaz?« »Nekatere so na vodilnih položajih, kaj pa jaz?«

Včasih se zdi, kot bi bile bilance pomemben del našega življenja, pri štiridesetem letu še toliko bolj. V tem obdobju skušamo ugotoviti, koliko, če sploh, nam je uspelo uresničiti predstave, ki smo jih imeli o svojem življenju.

Res je. Pri tridesetih si življenje šele »postavljamo« in ob tem ugotavljamo, kaj bi radi in česa ne. Pri štiridesetih pa smo že bolj na realnih tleh. Tudi glede kariere. Bolj zanesljivo vemo, ali nas to, kar delamo, res zanima in v kolikšni meri skladno s svojimi željami tudi napredujemo. Morda na določeni točki celo ugotovimo, da smo obtičali v slepi ulici, in si resneje zaželimo spremembe. Takrat je treba tej želji prisluhniti.

Če prej ne, so štirideseta leta tista, ko se začne ženska spraševati o vrednotah, ki so jo vodile dotlej. Ali so bile to njene vrednote ali jih je morda ponotranjila iz okolice?

Včasih taka vprašanja in bilance niso ravno stvar odločitev, ampak posledica nepredelanih vzorcev. Nerešeni problemi se – hočeš nočeš – v tem obdobju skoraj zagotovo že tako nakopičijo, da jih ni več mogoče prezreti. Pogosto se pojavi izgorelost. Težave z otroki, ki so ogledalo razmer v družini. In težave v partnerstvu.
V teh letih je veliko vprašanj glede razhodov povezanih z odzivi okolice. »Kaj bo rekla okolica, sosedje, starši, sodelavci in skupni prijatelji, če se bova ločila?« Včasih potrebujemo pogum, pa tudi neodvisen, objektiven pogled od zunaj, zlasti če smo odraščali z občutkom, da nismo dovolj dobri, ali če so nam starši nasprotovali, ko smo želeli uresničiti svoje želje.

Družbena pričakovanja do žensk so neizprosna in njihova samopodoba se pri štiridesetih pogosto znajde na dodatni preizkušnji.

»Noben človek ni otok«, v dobrem in slabem. Vsak od nas je individuum, vendar smo ob tem vedno tudi del družbe in globoka človeška želja je pripadati. Družini in družbi, ožji in širši. Če imamo močno ponotranjena družbena pričakovanja, jih bomo skušali v različnih življenjskih obdobjih tudi uresničevati.

In čeprav so temelji samopodobe položeni v otroštvu, ko se vidimo skozi oči svojih najbližjih, ne smemo pozabiti na dejanski pomen besede samopodoba. To je moja podoba o sebi, in ne družbena podoba o meni. Bolj kot je ta podoba moja, pristna, bolj si lahko dovolim biti na zunaj nepopolna.

V trenutku odločitve nas pogosto preplavijo entuziazem, neverjetna moč in občutek svobode. Trenutek zatem pa se v nas prikradeta dvom in strah. Zlasti takrat, ko nismo najbolj prepričani, da resnično vemo, kaj si želimo?

Še ne veste, kaj bi radi? Tukaj bi rada opogumila vse, ki se tako počutijo, da je to zelo normalno in človeško. Izjemno redki so tisti, ki že pri dvajsetih vedo, kaj bi radi počeli vse življenje. Nič ni narobe, če človek išče in poizkuša. Današnji čas ponuja ženskam izjemne možnosti glede izobraževanja, izbire novega poklica, najuporabnejša osnovna veščina, ki bi jo privoščila čisto vsem, pa se mi zdi poznavanje sebe.

Ni nam treba delati nenadnih, revolucionarnih in drastičnih potez. Začnemo lahko z majhnimi koraki in raziskovanjem, kaj je tisto, kar nas zanima, in kako se ob tem počutimo.

Kljub temu da ženske navadno razmišljamo, »ali je to dobro zame IN TUDI za mojo družino, zame IN HKRATI za moje najbližje«, je pri štiridesetih morebiti nastopil čas, da začnemo trenirati zdravo sebičnost. Kaj je zdrava sebičnost? Da znamo postavljati zdrave razmejitve. Da se ne »žrtvujemo« za svoje najbližje. Po mojem je »najsvetejša materinska dolžnost«, da mama toliko poskrbi zase, da je otroku zgled, kako se pozitivno soočati z življenjem.

Vsekakor je pomembno, da življenje živimo in ne da nemočno gledamo, kako nam polzi med prsti. Ali še huje, gre mimo nas, medtem ko smo zaposleni z izpolnjevanjem tujih želja in pričakovanj.

Preteklosti ne moremo spremeniti, prihodnosti še ni, imamo pa sedanjost, ko lahko snujemo korake na poti do življenja, kakršno si resnično želimo.

Če ste na tej poti naleteli na izzive, ob katerih začutite, da bi potrebovali empatično in strokovno podporo, Jano Lavtižar lahko pokličete na 040 523 787 ali ji pišete na info@janalavtizar.com.

Avtor: Petra Petravič; Foto: canva.com