Ločitev prizadene in lahko tudi zamaje samopodobo obeh nekdanjih partnerjev

Razhod, ločitev ali v primeru zakona razveza je žalosten epilog projekta, ki je bil zamišljen in snovan v povsem drugačnem duhu in okoliščinah. Nekoč skupna pot se na razpotju loči na dve poti, ki se bosta odslej nadaljevali vsaka v svojo smer.

Pogosto je pobudnik za ločitev eden od partnerjev, ki zbere potreben pogum in ubesedi to, kar morebiti čutita oba. Včasih s predlogom celo preseneti drugega, ki odločitev doživlja, kot bi padla z neba. Za nekatere pa je ločitev pravo olajšanje, saj pomeni konec kalvarije, za katero se niti več ne spomnijo, kdaj se je pravzaprav začela.

Ni tako daleč čas, ko je bila ločitev nekaj skoraj nedopustnega, o čemer se ni smelo niti premišljevati, kaj šele govoriti, in to ne glede na razmere, ki so vladale med zakoncema. Danes je odnos do razhodov precej drugačen. Včasih se zdi, kot bi prešli iz ene skrajnosti v drugo. Iz pretiranega vztrajanja za vsako ceno, ki je bilo vodilo nekoč, do enostavnih instant odhodov, ko začetni adrenalin popusti in se pojavi praznina.

Ne glede na to, kdo je bil pobudnik za ločitev, jo oba partnerja na določeni ravni doživljata kot poraz. V resnici pri tem ni ne zmagovalca ne poraženca, je samo veliko razočaranje, obžalovanje nečesa, kar naj bi bilo, pa tega (več) ni. Razočaranju se kaj kmalu pridružijo še številni drugi občutki.

Čeprav se morebiti zdi, da je moškim od razhodu lažje, saj o doživljanju ob ločitvi govorijo manj opazno, v javnosti pa svojih občutkov ravno ne kažejo, to še ne pomeni, da jim ni mar. Kdaj je smiselno premišljevati o razhodu? Zakaj se tako obremenjujemo z žalovanjem drugega in s spremljanjem njegovega novega življenja, v katerem ni in ne bo več prostora za nas? Zakaj razhod tako zelo zamaje našo samopodobo in samozavest, da si mnogi iz strahu pred potencialnim novim razočaranjem ne dajo nove priložnosti, smo se pogovarjali z Jano Lavtižar, holistično psihoterapevtko, ki bo jeseni odprla podporno delavnico za ženske v procesu razhajanja.

Ločitev ali v primeru sklenjenega zakona v naši družbi v očeh večine pomeni določen neuspeh, celo poraz.

Sama v ločitvi ne vidim poraza, ker sta tako partnerski odnos kot ločitev preveč kompleksni stvari, da bi ju lahko opredeljevali s konceptoma »poraza« in »zmage«. Če je ločitev poraz, ali je potemtakem zmaga to, da dva zdržita vse življenje drug ob drugem v najbolj nemogočem odnosu, polnem manipulacij, prevar, zlorab, prezira, gnusa in ne vem česa še? In vendar zaradi podedovanega strahu in sramu velik del naše družbe še vedno misli tako.

Ali obstajajo kakšni indici, na katere bi se lahko oprli pri iskanju odgovora na vprašanje: »Kdaj je smiselno premišljevati o ločitvi oziroma razvezi?« Ali je lahko že samo misel na to, ki nas nenadoma prešine v nekem trenutku, dovolj, da se začnemo spraševati, zakaj se je sploh pojavila? Če se je pojavila, kak tehten razlog za nas že mora biti?

Pri svojem delu srečujem pare, za katere mi je žal, da se razhajajo, in take, zaradi katerih me stiska, ker ostajajo skupaj. Zgodba vsakega para ima svoj dramaturški lok in svoje »indice«. Opazila pa sem zanimivo stalnico. Navadno se resne razpoke začnejo dve leti pred tem, ko poči – ko se razideta ali pa prideta na terapijo, ker sta brez uspeha poskusila že vse drugo.

Misel na ločitev? Pri mnogih se pojavi, pa se nikoli ne razidejo. Mnogokrat pomislimo, kako bi komu kaj hudega prizadejali, pa tega nikoli ne storimo. Življenje v dvoje ni preprosta zadeva in občasna bežna misel na ločitev ni nič nenormalnega. Je samo misel – dokler je seveda ne začnemo udejanjati.

Vsak od nas ločitev doživlja po svoje. Čeprav se včasih zdi, kot da bi bilo moškim ob razhodu lažje, ker svojih občutkov ravno ne obešajo na veliki zvon, to še ne pomeni, da v sebi ne trpijo. Ali pač?

Ni nujno, da doživljanje ločitve določa spol, zapisan v rojstnem listu. Ljudje se na razhod lahko odzivajo enako čustveno, le da se njihovo izražanje čustev razlikuje. Nekateri moški morda ne izražajo svojih čustev tako odprto kot nekatere ženske, vendar to ne pomeni, da ne trpijo ali da niso prizadeti zaradi ločitve. Ženske na splošno najdemo veliko utehe v izčrpnih pogovorih s prijateljicami, tudi s terapevtom, moški se na splošno raje zaupajo manj ljudem in težke občutke skušajo sprostiti s telesno dejavnostjo in/ali uteho iščejo v delu.

Zakaj nas ob razhodu tako zelo zanima, kako se z njim sooča nekdanji partner? Ali in predvsem koliko mu je ob tem hudo? Kot bi skušali na podlagi vedenja drugega ugotoviti vrednost, ki jo je zanj imelo razmerje? Koliko smo mu zares pomenili? Kot bi bila naša vrednost odvisna od bolečine, ki jo ob razhodu čuti drugi?

Ta vprašanja dajo misliti. Seveda, če smo mi tisti, ki nas je partner zapustil, je teže – nismo imeli izbire, bila nam je vsiljena. Še toliko huje je, če je bila povod za razhod tretja oseba. Nekdo, ki nam je bil intimno najbliže, je nenadoma »izginil« iz našega življenja – jasno je, da zaradi tega trpi ne samo naša samopodoba, ampak tudi čustvena navezanost, ki se je nepovratno pretrgala. Doživeli smo, da smo zamenljivi. Veliko laže je, če se z bivšim partnerjem lahko strpno in humano pogovorimo, kajti tako vsaj lahko naredimo zaključek, »zapremo« ta odnos.

Nekateri pa potiho spremljajo, ali si je nekdanji partner morebiti že našel novo simpatijo. Kot bi upali, da je obtičal v bolečini, ugotovil, da se je z odločitvijo prenaglil, da mu je celo žal in premišljuje o vrnitvi. Zakaj energije, ki nam je ostala po razhodu, raje ne usmerimo vase in v svoje prebolevanje razhoda, namesto da se na skrivaj ukvarjamo z nekdanjim partnerjem? Kaj v resnici iščemo in po čem hrepenimo?

Smo samo ljudje in prizadetosti o takšni izgubi ne moremo reševati razumsko. Lahko poskusimo, a vsa čustva, ki smo jih potlačili, nas bodo lepo počakala in izbruhnila ob kaki drugi priložnosti.

Po razhodu z nekom, ki je bil naša najbližja oseba, doživljamo – sploh če nas je zapustil on – dobesedno simptome odtegnitve. Pogrešamo bližino, čeprav razumsko vemo, da ni bila rožnata ali da je bila celo toksična. Hrepenimo po občutku, ki nam je trenutno nedosegljiv – da bi nas prav ta oseba ljubila, sprejela, imela za svojo, bila naša. Namesto tega se moramo sprijazniti s procesom žalovanja, kajti čeprav ni umrl partner, doživljamo izgubo odnosa, ki prinaša enake občutke.

Kaj lahko storijo posamezniki, ki jim ranjena samopodoba in pomanjkanje samozavesti preprečujeta, da bi si odprli nove možnosti ter sebi in morda komu drugemu podarili novo priložnost?

Kot sem rekla, treba je sprejeti delo, ki ga prinaša izguba – delo, ki se mu reče proces žalovanja. Dokler ga ne predelamo, bomo ostanke tega procesa neizogibno nosili v morebiten nov odnos. Dokler torej žalujemo za umrlim odnosom, nas pomanjkanje optimizma, samozavesti in navdušenja nad novimi ljubezenskimi zvezami pravzaprav uspešno varuje pred tem, da bi se prezgodaj spustili vanje.

Ranjena samopodoba pa je nekaj, kar lahko sočasno s procesom žalovanja, ki je lahko tudi proces rasti, uspešno celimo. S tem namenom jeseni odpiram novo skupino za ženske, ki so se znašle na katerikoli točki in v kakršnikoli situaciji razhoda.

Več podrobnosti o skupini bo objavljenih na FB profilu Jane Lavtižar. Pokličete pa jo lahko tudi po telefonu na št: 040 523 787 ali ji pišete po e-mailu: info@janalavtizar.com.

Avtor: Petra Petravič, Foto: canva.com