Kako s partnerjem začeti pogovor o varanju?

Princ Emanuele Filiberto, vnuk zadnjega italijanskega kralja Umberta II. in soprog nekdaj znane francoske igralke Clotilde Courau, je pred dnevi v intervjuju priznal, da je v njunem skoraj dvajsetletnem zakonu sicer prišlo tudi do varanja, vendar se z ženo ljubita in spoštujeta. Še celo več. V njunem zakonu naj bi bila možnost varanja celo vzeta v zakup, kljub temu pa naj bi opravičilo ne bilo tako zlahka sprejeto. Kako je do tega sploh prišlo in kaj natanko se je dogajalo, javnost najverjetneje ne bo nikoli izvedela, čeprav si bo marsikdo prizadeval za to.

Novica je vzbudila veliko zanimanja in ob tem se je marsikdo počutil olajšano. Če se varanje dogaja v okolju, ki je precej oddaljeno od našega in so vanj vpletene osebe, ki imajo v naših očeh precej bolj privilegirano življenje, potem se v tem, kar se nam je pripetilo, ne počutimo več tako zelo osamljene. Krive in ponižane. Saj se je podobno zgodilo tudi njej. Soprogi princa.

Kljub temu da je beseda ena, pod svoje okrilje sprejme mnogotere obraze in nianse. V trenutku, ko govorimo o »varanju«, si vsak od nas najverjetneje predstavlja natanko določeno ravnanje, ki pa se lahko od posameznika do posameznika razlikuje. In od našega pojmovanja je odvisno tudi stališče, ki ga bomo do dejanja zavzeli.

Kako, predvsem pa kdaj je priporočljivo z osebo, ki nam je všeč, s katero se ujamemo in si jo tudi že zamišljamo kot potencialnega partnerja, načeti pogovor o odnosu, ki ga ima do »varanja«, saj gre za eno izmed pomembnejših tem v razmerju? Povedano drugače, kako lahko ugotovimo, kaj naš potencialni partner pojmuje pod »varanje« in kakšen je njegov/njen odnos do tega? Kako lahko partnerja, ko ugotovita, da imata različen pogled na »varanje«, najdeta kompromis in ali je smiselno tak kompromis sploh iskati? In navsezadnje, kako vključiti besedo spoštovanje v koncept »varanja«, kot je to omenil princ Emanuele Filiberto, smo vprašali Jano Lavtižar, holistično psihoterapevtko.

Brala sem izseke iz intervjuja s princem Emanuelom Filibertom iz Savoje, v katerem je priznal varanje. Presenetila me je izjava o spoštovanju, ki naj bi bilo značilno za njun 20 let trajajoči zakon, in to kljub varanju. Kako lahko ob besedo varanje na kakršenkoli način postavimo še besedo spoštovanje?

Kako? Nekateri zlahka, drugi nikakor. Ne pozabiva, da gre za javni osebnosti. Izjave za javnost so eno, pogovori na štiri oči med zakoncema pa čisto nekaj drugega. Kakšen je torej izgovorjeni ali neizgovorjeni dogovor med zakoncema oziroma partnerjema, ne vemo. Kakšna sta kot osebnosti? Kakšen je njun odnos? Je to, kar je izvedela javnost, samo vrh ledene gore ali enkraten spodrsljaj? Ali lahko prevaraš nekoga, ki ga spoštuješ? Ni nujno, je pa mogoče. Ali še spoštuješ osebo, ki si jo prevaral? Ni nemogoče. Poleg tega pa – ko izvemo za varanje in se vsi žarometi usmerijo v varajočega, se zunanji opazovalci velikokrat samodejno postavimo v bran prevaranemu, v njem vidimo žrtev. Ničesar pa ne vemo o »žrtvini« plati zgodbe, o njenih sanjah, željah, pa tudi dejanjih.

Začeti pogovor o varanju oziroma o tem, kaj vsak od partnerjev pojmuje in doživlja kot »varanje«, ni lahko. Težko si namreč predstavljam, da bi se lahko o »varanju« pogovarjali na enak način, kot se pogovarjamo o kateri koli drugi stvari v razmerju. Ali pač? Kaj pa če do takega pogovora nikoli sploh ne pride?

Za nekatere ta pogovor ni nič težkega – zlasti za tiste, ki so iskreni in obenem v partnerju vzbujajo zaupanje z izjavo, da jih varanje ne zanima. Zdi se mi, da se je o tem pravzaprav nujno pogovoriti že na začetku, ko se pogovarjamo tudi o drugih pomembnih vrednotah. Par, ki se o tem ne pomeni oziroma si eden želi pogovora o tem, drugi pa ga zavrača ali se mu izmika … tu čutim veliko strahu in nezaupanja, ki nista najboljši temelj za zvezo. Če se začneta o tem pogovarjati šele po prevari, pa je to kot zvonjenje po toči. In vendar – nikoli ni prepozno, da o človeku, s katerim smo delili najintimnejše dele svojega življenja, pa tudi o sebi, izvemo kaj novega.

Kako lahko partnerja, ki ugotovita, da imata različen pogled na »varanje«, sploh najdeta kompromis in ali je smiselno takšen kompromis sploh iskati?

Kompromisi so na splošno bolj slaba tolažba, vendar so včasih neizogibni. Ampak če želimo svojemu partnerskemu odnosu dobro, jih je smiselno prihraniti za majhne, neboleče, recimo temu bolj »tehnične« stvari. Kompromis med osebo, ki si želi zvestega partnerja, in drugo, ki bi rada frlela naokoli, je zanesljiv recept za veliko srčnih bolečin. Debata o tem, ali smo ljudje monogamna bitja ali ne, je že hudo stara, dejstvo pa je, da je človeku vrojena želja po ekskluzivnem odnosu (ki izključuje vse druge), kakršnega smo imeli z materjo v prvih mesecih življenja, ko je bila čisto »naša« (če je bila seveda dovolj dobra mama).

Po prevari je težko in ena izmed možnosti rešitev tega problema je tudi ločitev. Kaj bi svetovali ženskam, ki so spoznale, da jih je partner prevaral, in so se odločile, da si zaradi tega ne želijo nadaljevati skupne poti z njim?

Kot terapevtka najraje poslušam in spodbujam k razmišljanju. Takšno žensko bi prej ali slej vprašala, katero okno (tudi če ga za zdaj vidi komaj kot majhno okence) se ji odpira, zdaj ko so se boleče zaloputnila velika vrata zgodbe, za katero si je nekoč želela, da bi trajala vse življenje. Kakšne sanje bi si dovolila prebuditi?

Če ste se znašli v precepu in ne glede na starost premišljujete o ločitvi, lahko za nasvet ali pogovor pokličete našo sogovornico Jano Lavtižar, holistično psihoterapevtko, ki je dosegljiva po tel na št. 040 523 787. Pišete je lahko tudi po e-mailu na: info@janalavtizar.com. V petek, 17. novembra 2023, bo Jana Lavtižar začela z delavnico za ženske za predelovanje ločitve.

Avtor: Petra Petravič; Foto: canva.com