Zasnežene gore zahtevajo izurjenega, opremljenega in spoštljivega obiskovalca

Zasnežene gore zahtevajo kompleksnega obiskovalca, ki obvlada tehnične pripomočke, ima znanje iz nevarnosti v gorah, vremenoslovja, orientacije, gibanja, predvsem pa veliko mero spoštovanja do gora in zavedanja, da ga bo gora počakala, je na novinarski konferenci na začetku zimske planinske sezone na Veliki planini 8. decembra opozorila Planinske zveza Slovenije. Zimski obisk gora zaznamujejo nižje temperature, krajši dan, zaprte planinske koče in specifične snežne razmere, zato odhod v gore pozimi zahteva natančno načrtovanje, pridobivanje informacij s terena, upoštevanje osebnih izkušenj, ustrezno opremo in znanje njene uporabe.

Tema mednarodnega dneva gora, ki ga praznujemo 11. decembra, je trajnostni turizem v gorah – letos še pomembnejša z vidika vse množičnejšega obiska gora v času pandemije. “Občutljiv gorski svet v širšem pomenu je bil že pred koronavirusom v sezonskih vrhuncih preobremenjen z obiskovalci, zdaj je povpraševanje še večje. Vse stremi k naravi, h goram, a se mnogi pri tem ne zavedajo občutljivosti in krhosti gorskega sveta, po drugi strani pa se mnogi v gore odpravljajo nepripravljeni. Varno v gore je hkrati tudi enako trajnostnemu planinskemu turizmu,” je poudaril podpredsednik Planinske zveze Slovenije in inštruktor planinske vzgoje Martin Šolar ter orisal posebnosti orientacije pozimi: “Pozimi oziroma v snegu so gore drugačne, zato je še posebej pomembna dobra priprava na turo, poznavanje prave in pravilne uporabe opreme ter poznavanje specifike v gorah v zimskem času. Poti so v zimskem času praviloma pod snegom, prav tako so v mnogo primerih pod snegom tudi markacije, oznake so lahko zamedene. Ob tem moramo tudi upoštevati, da trasi poti, ki je sicer vrisana na zemljevidu ali jo imamo v navigaciji, ne velja slepo slediti. Oceniti je treba snežne oziroma plazovne razmere in šele v primeru, da je ocena tveganja nizka, sledimo vidni točki našega vzpona ali kompasu in zemljevidu ali navigacijski napravi.”

Sneg je dodobra prekril slovenski gorski svet in zaradi velikih temperaturnih sprememb na strmejših pobočjih pogosto prihaja do spontanega proženja snežne odeje, je strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije in gorski reševalec Matjaž Šerkezi predstavil trenutne razmere v gorah: “Nevarnost proženja snežnih plazov nad nadmorsko višino 1400 metrov je tretje stopnje po petstopenjski evropski lestvici oz. znatna, nižje pa druge stopnje. Sneg je napihan, posebej nevarna pa so območja naklonine med 30 do 55 stopinj, kjer zaradi količine snega prihaja do spontanega proženja snežne odeje. Proženje je ob dodatni obremenitvi še toliko pogostejše. Upoštevati je treba tudi podlago, saj je marsikje predhodno že bil sneg, ki je bil pomrznjen, zbit … Na to podlago je padel nov sneg, ki se sproži že ob manjši obremenitvi. Takšna območja so nevarna predvsem z razlogom, ker je nevarnost težko oceniti. Težko jo ocenijo že posamezniki, ki se dnevno ukvarjajo s snežnimi plazovi. Mesta, kjer je snega manj, pa so nevarna za proženje plazu kložastega snega, saj je v teh dneh prihajalo do izrazitih temperaturnih sprememb. Po podatkih Agencije RS za okolje se tendenca snežnih razmer v naslednjih dneh ne bo bistveno spreminjala in bo sneg zaradi nizkih temperatur ostal suh. Nežna odeja se bo počasi stabilizirala. Ostajala pa bodo nevarna predvsem mesta z napihanim snegom. Zaradi ponovnega sneženja, pa se bo nevarnost snežnih plazov povečala.”

“Obisk zasneženih gora je za izkušene posameznike. Potrebno je znanje uporabe zimske opreme, kot so cepin in dereze, sicer sta lahko oba pripomočka smrtno nevarna. Vsak obiskovalec bi moral imeti plazovni trojček, turni smučarji plazovni nahrbtnik. Obiskovanje gora pozimi, kot vidimo danes posameznike, ko se vzpenjajo na Viševnik, Grintovec, tudi na Triglav v derezicah oz. verigah, s palicami rokah ali pa z dvema cepinoma, enim cepinom in brez rokavic … je nevarno početje. Takšni posamezniki se niti ne zavedajo svojega početja, da so v nevarnosti in da s ‘poučnimi’ objavami na družbenih omrežjih v nevarnost spravljajo še druge. Zasnežene gore zahtevajo kompleksno osebnost, ki obvlada tehnične pripomočke, ima znanje iz nevarnosti v gorah, vremenoslovja, orientacije, gibanja … Predvsem pa ima veliko mero spoštovanja do gora in se zaveda, da ga bo gora počakala in se zna obrniti dva koraka pred vrhom,” je obiskovalcem gora na srce položil Šerkezi.

Za obisk gora pozimi potrebujemo popolno zimsko opremo – cepin, dereze in čelado, ob obisku visokogorja tudi plazovni trojček. Pred vsako turo je treba preveriti stanje opreme, snežne razmere na območju, kamor se odpravljamo, in odprtost planinskih koč. Poleg tehnične opreme za hojo v gore pozimi potrebujemo vso opremo kot za gore v letnih, kopnih razmerah, dodatno pa še dobre zimske planinske čevlje, gamaše za zaščito pred vdorom snega v čevlje, kakovostna oblačila, ki ščitijo pred vetrom, mrazom in vlago ter imajo dobre izolacijske lastnosti. Potrebna je zaščita pred močnim soncem, ne pozabimo niti na rezervna oblačila in na dejstvo, da je pozimi dan krajši in da je večina planinskih koč zaprta, zaradi česar potrebujemo več tople tekočine in hrane v nahrbtniku. Ne pozabimo niti na zemljevid, čelno svetilko s polnimi baterijami, prvo pomoč ter alu-folijo ali veliko črno vrečo za zaščito pred podhladitvijo.

Najpomembnejša osnovna oprema za hojo v hribe pozimi je dobra zimska planinska obutev, je izpostavil Martin Šolar: “Dober zimski čevelj se morda zdi na prvi pogled okoren, saj je dober profiliran podplat trši, čevlji so praviloma višji in narejeni tako, da so toplejši in da ne prepuščajo vlage.” Pohodne palice nam pozimi nudijo dodatno oporo na snežni podlagi, v veliko pomoč so nam pri hoji v globokem snegu, pa tudi na zmrznjenem snegu, ko na nogah nimamo derez, pomembno pa je tudi, da so pozimi opremljene s širokimi krpljicami in kovinsko konico. “Za obisk visokogorja so edina pravilna izbira 10- ali 12-zobe gorniške dereze. Razne derezice, verige in druge gumijaste izpeljanke, ki so pravi modni hit v zadnjih letih, sodijo v mesto in na bolj položne terene, saj nimajo prvih zob in niso primerne oziroma so lahko zelo nevarne za resnejše gorniške ture. Žal vidimo ljudi, ki uporabljajo derezice v visokogorju, uporabljajo jih celo gorski tekači. Uporaba derezic je že botrovala nesrečam, tudi s smrtnim izidom. Derezic v bistvu niti ne uvrščamo med pravo zimsko planinsko opremo,” je še opozoril inštruktor planinske vzgoje Šolar in prikazal nevarnost derezic ob rabi na neustreznem terenu, saj se na strmini lahko snamejo s čevljev, kar povzroči zdrs.

“Tako kot nam je jasno, da se za zimski obisk gora toplo oblečemo in obujemo, nam mora biti jasno, da v nahrbtnik sodijo tudi 12-zobe dereze in klasični cepin, z njima pa tudi čelada. Z derezami si olajšamo hojo v zbitem in trdem snegu, na poledenelih površinah pa edine preprečujejo zdrs, glavo pa nam bo obvarovala čelada. Do zdrsa lahko vseeno pride, učinkovito in hitro pa se lahko zaustavimo le s cepinom. Opremo je seveda treba znati uporabljati, saj nam zgolj to, da jo imamo, ne zagotavlja varnejše hoje, kvečjemu smo lahko sami sebi nevarni,” je izpostavil strokovni sodelavec PZS in inštruktor planinske vzgoje Matej Ogorevc, ko je prikazal uporabo derez in cepina.

Velikost derez nastavimo že doma, na terenu pa jih nataknemo, še preden pridemo na za padec nevaren teren. Ko nataknemo dereze, vzamemo v roke cepin, ki ga pritrdimo s paščkom, Ogorevc pa je nanizal še nekaj osnovnih pravil za hojo z derezami in ustavljanje s cepinom: “Hoja s derezami je specifična – korak mora biti nekoliko širši, stopala obrnjena navzven. Stopamo čim bolj pravokotno glede na podlago, da lahko vsi zobje odigrajo svojo vlogo. V primeru hoje pravokotno po pobočju navzgor, hodimo po dveh sprednjih zobeh. Pri hoji navzdol pa stopamo najprej na peto in nato na celo stopalo. Če je strmina prehuda, se s telesom obrnemo proti pobočju, sestopamo ponovno le po sprednjih dveh zobeh derez. Najbolj kritični so obrati med hojo, ko je treba biti še bolj previden, da se z derezo ne zataknemo v hlačnice in pademo. Ne glede na to pa moramo biti med hojo zbrani in vedno pripravljeni na padec. Kot že rečeno, lahko padec zaustavimo le s cepinom, odreagirati pa moramo hipoma in se začeti zastavljati praktično takoj po padcu. Že po nekaj sekundah so hitrosti tako velike, da se ne bomo mogli več hitro (in neboleče) ustaviti. Zato tudi tukaj velja – vaja dela mojstra. Mojstrimo se lahko na vsaki turi, potrebujemo le nekaj metrov strmine z varnim iztekom in ustrezno opremo.”

Prav tako je obvezen del tehnične opreme vsakega gornika plazovni trojček, je pojasnil inštruktor Gorske reševalne zveze Slovenije Matjaž Šerkezi: “Plazovna žolna je namenjena grobemu in plazovna sonda finemu določanju lege ponesrečenca, plazovna lopata pa hitremu in učinkovitemu izkopavanju, saj je možnost za preživetje v snežnem plazu največja v prvih 15 minutah po zasutju. Plazovni trojček moramo vedno uporabljati v kompletu, saj le celoten omogoča učinkovito iskanje zasutega v plazu, za kar pa seveda znova potrebujemo znanje in izkušnje.” Vsakdo, ki se pozimi znajde v gorah, bi moral obvladati dvosmerni test plazovnih žoln, iskanje zasutega s plazovno žolno in odkopavanje zasutega. Trenutno je največja nevarnost kložastih plazov, ki so na celotnem območju držav alpskega loka najpogostejši vzrok za nesreče in smrt v gorah, je opozoril Šerkezi: “Kloža je trda, zbita plošča snega, ki se utrga, sproži že ob manjši obremenitvi – če kot planinec stopimo nanjo, če turni smučar nanjo zapelje – in se po njej zapeljemo po pobočju navzdol. Hitro dosežemo veliko hitrost in nam praktično ni rešitve. Klože so največja skrb tudi najizkušenejših planincev, kot so vodniki, inštruktorji, gorski reševalci, saj jih je težko predvideti oz. oceniti.”

Gorski reševalci iz leta v leto posredujejo pogosteje. Do sedmega decembra 2021 so izpeljali 602 reševalni akciji (medtem ko lani vse leto 485), od tega 29 s smrtnim izidom (lani 33). Da je med posredovanji gorskih reševalcev zelo malo dogodkov na organiziranih planinskih aktivnostih, je lahko povabilo obiskovalcem gora, da se pridružijo kateremu od 293 planinskih društev in klubov, je sklenil Šerkezi in predstavil pomen članstva v planinski organizaciji: “Pri zavarovanju za svoj avto nikoli ne oklevamo, pri lastnem zavarovanju pa smo brez premisleka pripravljeni varčevati. Članarina PZS namreč predstavlja tudi kakovostno zavarovanje za kritje stroškov reševanja v tujih gorah, skupaj z zdravstveno asistenco. Članarina za leto 2022 ostaja enaka, z njo pa podpremo tudi marljive planinske delavce, omogočimo financiranje obnove planinskih poti in koč ter imamo kot člani številne ugodnosti.”

Avtor: Manca Ogrin, PZS