Zaradi “policijske ure” letos dvoživke na svadbeno pot bolj brez skrbi

V marcu se narava in njeni prebivalci začno množično prebujati. Med njimi so ranljive dvoživke – vse so zaradi ogroženosti uvrščene na Rdeči seznam, marsikje na svoji svadbeni poti pa prečkajo tudi obstoječe ceste. Na temo dvoživk in s tem povezanih povozov si že leta številni deležniki, vsak po svojih pristojnostih in močeh, prizadevajo trajno preprečiti izgubo dvoživk. V Zavodu RS za varstvo narave pozivajo vse, ki so letos morda večkrat zunaj kot običajno, da dvoživkam v marcu dajo prednost in prispevajo k temu, da bodo ogrožene dvoživke v njihovem tempu odšle do vode in poskrbele za zarod.

Dvoživke, med katerimi se najpogosteje srečamo z žabami, močeradi, pupki, regami, urhi in krastačami, so v življenjskem ciklu vezane na kopenska in na vodna bivališča. Iz kopenskih prezimovališč v gozdovih, kjer zakopane v zemljo, ali pod kamenjem, lubjem ali kupi lesa preživijo zimo, se spomladi odpravijo na mrestišča. To so lahko večje ali manjše stoječe vode, mlake, potoki, jarki, luže. Klicu narave se nekatere vrste odzovejo množično, torej se v velikem številu na pot odpravijo sočasno. Nagonsko sledijo ustaljenim selitvenim potem. V tem času je zanje najpomembnejše, da čim prej pridejo do mrestišč. Razdalje med prezimovališči in mrestišči so lahko pri nekaterih vrstah daljše od dveh kilometrov, kar je zanje lahko velika razdalja. Poleg tega so njihove poti polne preprek, najnevarnejše med njimi pa so ceste. Zaradi večje varnosti pred plenilci, selitve običajno potekajo v mraku in ponoči.

“Razvejanost cestnega omrežja, gostota prometa in hitrosti avtomobilov so razlogi za spomladanske prizore povoženih žab na cestah. Pogled nanje ni niti prijeten in hkrati je po podatkih ogrožena tudi prometna varnost. Tako kot številne druge teme, povezane z varstvom narave, je tudi reševanje problematike dvoživk povezana s številnimi deležniki. Pri tem moramo sodelovati lokalne skupnosti, zavodi, strokovne in nevladne organizacije, posamezni strokovnjaki, ARSO, Ministrstvo za okolje in prostor, Ministrstvo za promet in Direkcija RS za ceste. Izjemen pomen pa imajo tudi mediji ter vsi radovedni, ki jih ohranjanje dvoživk in s tem biotske raznovrstnosti, zanima,” pojasnjujejo v Zavodu RS za varstvo narave.

Ste vedeli, da so dvoživke, poleg plazilcev in ptičev eden najboljših kazalcev onesnaženosti okolja.

Selitvene poti dvoživk so običajno ustaljene. Rešitev za varno pot dvoživk je postavitev varnih prehodov, ali trajnih ali začasnih ograj, ki jim preprečujejo dostop na ceste ali celo zapore cest. Najboljša prepoznana rešitev so trajne ograje z ustreznimi podhodi pod cestami, ki se vgradijo ob rekonstrukciji cest na najbolj problematičnih odsekih. Takih primerov dobrih praks je na državnih cestah že nekaj, saj se je Direkcija RS za ceste tega izziva pred leti lotila sistemsko.

“Dokler pa trajne rešitve niso vgrajene sistemsko na najbolj kritičnih točkah, se vsako leto na številnih odsekih lotevamo postavitev začasnih ograj, ki pa pomenijo vsakoletno vihtenje krampa in lopate, postavitev količkov in dodajanje folije in nato še dobro voljo ljudi, ki ročno prenašajo dvoživke zjutraj in zvečer v vedrih čez cesto. V več krajih po Sloveniji so že organizirane skupine lokalnih prebivalcev, različnih društev, ljubiteljev narave, ki jim ni vseeno, da toliko žab na svatbeni poti konča na cestah. Čeprav ljudem letošnja »policijska ura« ni všeč, pa bo le-ta pomenila marsikatero žabje življenje več,” poudarjajo v Zavodu RS za varstvo narave.

Na pomoč žabicam so letos priskočili tudi v Društvu Kreativni nomadi, ki prenašajo žabice na območje mokrišča Blate Mlake pri Radomljah.

Število dvoživk, ki pride do mlake, je izjemnega pomena za ohranjaje teh, na okoljske spremembe izjemno občutljivih, živali. Tudi pot nazaj je enako zahtevna, vendar ni tako množično sočasna kot spomladanska. Odrasli osebki se po končanem razmnoževanju preselijo v poletna bivališča, kjer se prehranjujejo in pripravijo na zimo. Ličinke živijo v vodi do preobrazbe v mladostne osebke, nato se pridružijo odraslim v poletnih bivališčih. Pred zimo se skupaj preselijo v prezimovališča in tam preždijo do vnovične prebuditve nagona in začetka svatbene poti.

Marsikje razmere še niso urejene in njihova selitvena pot poteka prav čez ceste. Seveda dvoživke ne vedo, da bi bilo za njih bolj varno po 21. uri, ko v času epidemije velja prepoved gibanja, zato so na številnih krajih po Sloveniji postavljene ograje, celo cesto zapirajo, kar si lahko med novicami preberete na spletni strani Zavoda RS za varstvo narave.

Miha Ulčar; Foto: Društvo Kreativni nomadi