Sosedov oreh uničuje živce občanu, pristojni pa nič

V starih časih sploh na vaseh ni bilo hiše, pred katero ne bi stal oreh. Imel je funkcijo, saj je odganjal mrčes, ko pa so njegovi plodovi dozoreli in ko so jih posušili, pa je bila na mizi tudi potička. Torej bi lahko rekli vse lepo in prav. Pa vendarle je lahko tudi moteč, če je preveč razraščen in sega tudi preko mej soseda ali pa na cestišče. Spomladi iz njega padajo semena, ki na cestišču ali tlakovani površini puščajo madeže, poleti so na vrsti plodovi, jeseni listje, če pa še drevo ni ustrezno obrezano, pa se pozimi se pod težo snega odlomi tudi kakšna veja.

V uredništvo smo prejeli ogorčeno pismo občana Domžale, ki se je tudi predstavil s polnimi imenom in priimkom. Ker je stvar s sosedovim orehom pripeljala že tako daleč, saj se pristojni ne ganejo, se je obrnil na medije.

Anton Pograjc, že šestnajst let živi na Levstikovi ulici v Domžalah. Pravi, da so v Domžalah nekateri prebivalci elita, spet drugi pa ne morejo doseči nič, čeprav so njihove prošnje utemeljene. Anton ima soseda, ki ima veliko drevo vrste navadni oreh na svoji posesti. Le ta se je tako razrasel, da raste čez njegovo mejo, krošnje segajo na cestišče in Antonovo posest.

»Nekaj časa sem bil prijazen sosed, pospravljal nesnago, ki jo je to drevo proizvajalo. A kasneje sem se naveličal, da moram biti čistilka na tej ulici. Sploh zato, ker je drevo postajalo čedalje bolj tudi nevarno«, je v uvodu zapisal Anton nadaljeval: »Vsak letni čas imam probleme. Spomladi pričnejo odpadati semena, ki se prilepijo na cestišče in pustijo umazane sledi, izredno težko jih je pomesti. Ker gnijejo, tudi zelo smrdijo. Poleti odpadajo plodovi oreha, lastnik primitivno pobere samo plodove, odpadno listje in ovitek od ploda pa pusti na tleh, da zopet gnije. Jeseni zaradi ogromne krošnje odpade ogromno listja, predvsem na mojo parcelo in cestišče. Lastnik oreha to redko pomete, kadar se to zgodi pa ponavadi nameče odpadno listje na rob cestišča in ko veter zapiha ali se mimo pripelje avtomobil je umazana zopet cela ulica. Kot bi opravljal Sizihovo delo. V listju se zadržujejo tudi živali. Pozimi pa odpada težko vejevje, ki je izredno nevarno za človeka. Pod težo se veja zlomi, pade na avtomobile in ljudi. Ko je kakšna huda nevihta, krošnjo nevarno obrača, vejevje leti na vse strani. Sedaj, ko se drevo suši, pa je nesnaga toliko večja, saj pospešeno odpada listje tudi poleti.«

Pravi, da se nad situacijo jezijo tudi smetarji, saj se njihovo smetarsko vozilo, ko pripelje v tisti konec, vedno zabije v krošnjo. Anton tudi večino očitkov, kakšna nesnaga je na njegovi parceli in na cestišču pred njegovo parcelo posluša sam. Kot da bi bil njegov oreh.

»O tem sem obvestil inšpekcijo, večkrat prijazno opozoril soseda saj verjamem, da dobra beseda reši več kot slaba a vendar sem s tem prenehal, saj sosed vlaga tožbe, če se mu samo približam. Inšpekcija je že nekaj let nazaj odredila nalog za odstranitev. Do danes drevo še stoji«, pojasnjuje Anton.

Pisal je tudi na urad župana, po tem, ko je v občinskem glasilu Slamnik našel Odlok o lastniškem vejevju (priložil je tudi fotografijo), v katerem Občina Domžale, urad župana navaja, kako morajo biti obrezana drevesa, kako nizko lahko sega krošnja in da drevesa, vejevje ali živa meja ne sme ovirati preglednosti vozišča ali povzročati nevarnosti … »Poslikal sem drevo, poslal pismo v županovo pisarno. Od pristojnih nisem dobil niti pojasnila, zakaj se ne zganejo. Torej, kot da pismo pošiljam neobstoječim. Resnično me zanima, bo kdo pospravil moje umazano dvorišče? Se bo kdo zganil sedaj, ko bom javno povedal, da se največ dela v Domžalah samo kadar so županove volitve. Ali takrat, ko bo veja padla na avto ali človeka in se bo kdo pogajal za mastno odškodnino? Ali še kaj hujšega …«, ogorčeno pove Anton.

Na koncu pisma se še sprašuje, da se nekateri v Domžalah očitno izognejo popolnoma vsemu: »Drugi pa se moramo navaditi, da ne samo, da je potrebno pospravljati pred svojim pragom, treba je pospraviti tudi za drugimi. Župan in odloki inšpekcije pa so za okras.«