Hrana je draga in še dražja bo … Je to bližnjica do uporabe gensko spremenjenih živil v prihodnosti?

Z novo direktivo EU, ki postavlja kmetijstvo na nove, okolju bolj prijazne temelje, se med kmeti širi nezadovoljstvo. Pravijo, da je napotke lepše brati kot živeti v praksi.

Poglejmo, kako se je sploh začela skupna kmetijska politika v Evropi. V prvih dneh leta 1962 so po 140 urah razprav ministri šestih držav ustanoviteljic Evropskih skupnosti sklenili sporazum, ki je pravno uveljavil prvo skupno kmetijsko politiko v Evropi. Prvotni cilji politike so vključeni v Rimsko pogodbo in še danes ostajajo v središču SKP: povečanje produktivnosti in stabilizacija trgov, zagotavljanje dostopnosti hrane po razumnih cenah ter zagotavljanje poštenega življenjskega standarda kmetom.

Kakšna je skupna kmetijska politika danes?

Dolga leta stabilna razpoložljivost hrane je ljudem omogočila, da jemljejo hrano za samoumevno. Kljub temu je zaradi krize zaradi covida-19 in vojne v Ukrajini varnost preskrbe s hrano znova postala resna skrb. Ko je pandemija prizadela države EU, so bile številne police supermarketov skoraj izpraznjene zaradi bojazni, da bi lahko upočasnitev gospodarstva povzročila resno pomanjkanje hrane. Toda pandemija ni pomenila, da je Evropejcem primanjkovalo hrane. Ukrepi, ki so jih EU in države članice sprejele v okviru obstoječih predpisov SKP, pa tudi v prometnem sektorju, so bili ključni za zagotavljanje kontinuitete proizvodnje in distribucije hrane. Pravila, ki sezonskim delavcem omogočajo prečkanje meja, so bila poenostavljena, kar je omogočilo, da se njihov ključni prispevek h kmetijstvu EU nemoteno nadaljuje.

Kako pa je s kmetijstvom v spremenjenih okolijskih pogojih?

Kmetijski sektor se sooča z nekaterimi edinstvenimi izzivi. Ker je proizvodnja odvisna od vremena in podnebja, pridelava pa zahteva čas in načrtovanje, nastaja razkorak med povpraševanjem in ponudbo potrošnikom. Nepredvidljivi vzorci povpraševanja povzročajo trajno nestabilnost trga, kar vodi do nestanovitnih cen. Ti dejavniki vplivajo na prihodke kmetov, ki so približno 40 % nižji kot v drugih sektorjih. Javna podpora kmetom je nujna za zagotavljanje kakovostne in cenovno dostopne hrane. Z neposrednimi plačili SKP zagotavlja, da se kmetje lahko zanesejo na stabilnejši dohodek, s čimer se soočajo z vplivom nihanja cen in povpraševanja. Od začetka 2000-ih kmetje večinoma prejemajo plačila glede na površino, ki jo obdelujejo, in ne glede na proizvodnjo.

Odprtost trga

Kmetje iz EU izvažajo tudi v države zunaj EU. Na svetovni ravni agroživilske izdelke EU prodajajo in uživajo milijoni ljudi po vsem svetu, zaradi česar je EU največji svetovni izvoznik hrane. Toda EU ponuja trg tudi uvoznikom izven EU. V tržno usmerjenem pristopu, kjer so trgovinske ovire in uvozni davki značilnost preteklosti, je EU danes tretja največja uvoznica hrane na svetu. Vzpostavitev in urejanje skupnega trga je v središču SKP že od njenega začetka. Že od samega začetka so bila za vsak kmetijski proizvod določena tržna pravila, ki so temeljila na cenovnih garancijah in državni intervenciji. Ko se je SKP (skupna kmetijska politika) razvijala, je bil ustvarjen enoten skupni trg za vse izdelke, kjer intervencija in cenovna podpora nista več veljali. Danes enotni trg ponuja evropskim kmetom dostop do 447 milijonov strank v 27 državah, kar jim omogoča distribucijo njihovih proizvodov prek državnih meja. Tako lahko grške olive in oljčno olje najdemo na policah supermarketov na Švedskem ali pa lahko irski kmet svoje meso prodaja v Italiji.

Zelena in digitalna prihodnost

Varovanje okolja in varovanje zemeljskih virov sta bistvena za proizvodnjo hrane in kakovost življenja.
Podpora kmetom z neposrednimi plačili zagotavlja stabilnost dohodka, poleg tega pa poplača okolju prijazno kmetovanje in javne storitve, ki jih trg običajno ne plača, kot so skrb za podeželje, ohranjanje krajine, varovanje biotske raznovrstnosti in pomoč pri blaženju vplivov podnebnih sprememb. (vir)

A pomislimo, kaj ta, tako opevana odprtost trga sploh pomeni za okolje? Pomeni tisoče in tisoče prevoženih kilometrov s kamioni, ladjami in letali, (gotovo najmanj z vlaki) in najbolj škodljivo okoljsko
onesnaženje zato, da imamo češnje in jagode po zimi, avokado in banane ves čas, ter vse to, kar spodbuja naše potrošniško ravnanje. Bi ne bilo bolje, če bi hrano proizvedeno doma bolj spoštovali in spoznali različne načine njene priprave?

Kaj na to porečejo kmetje in kaj vrtičkarji?

»Sem bila, kot lastnica kmetije, z drugimi kmetovalci poklicana na seznanitev z novimi uredbami kmetijske politike EU. Direktiva obsega nekaj več kot 1000 strani in je bila sprejeta za obdobje petih let. V veljavo je brez predhodne seznanitve kmetov prav tako nastopila januarja letos. Na predavanju poslušam, se čudim, debelo gledam. Vse bolj se mi dozdeva, da so za visokimi cenami hrane in pomanjkanjem skriva še marsikaj drugega.. Direktiva se ponaša z nazivom- za večjo pridelavo hrane, ohranjanja podeželja, dobrobit ljudi in ohranjanja narave. Po slišanem pa je vsaj jaz ne bi tako naslovila. Predpisi, uredbe in omejitve so milo rečeno skregane z življenjsko logiko. Na kratko le primer ali dva, da bo jasno o čem govorim. Po besedah predavateljev je v Sloveniji po novi direktivi premalo zaščitenih naravnih površin. Pa so z januarjem, kar brez vednosti lastnikov- kmetov te površine razširili. Za ta zemljišča sedaj velja kup novih banalnih omejitev. Lastnike so tako na nek način razlastili, saj bodo zaradi nove odredbe ob dohodek, nekateri bodo morali že obdelane in zasejane površine spremeniti v travnike. Na teh površinah tudi ne bo več mogoče pridelovati zelenjave ali pasti živine.

Tudi na nezaščitenih površinah direktiva narekuje nesmiselne ukrepe. Ugotavljal se bo delež preorane zemlje na kmetijah in v kolikor bo ta presegel predpisano kvoto podano iz EU bodo morali kmetje presežek njiv zasejati z travo. Pa kdo je tu nor? Kako naj bi po tej logiki pridelali več hrane, ohranjali podeželje in dobrobit ljudi? Kaj mi bo zemlja, če z njo ne morem upravljati in si pridelati lastne hrane? Pa boste rekli, saj so subvencije. Res je. Se bodo pa povečali tudi davki nanje. Po nekaterih podatkih bo davek znašal 48%. O stroških, ki so na kmetijah pa tako ali tako noče nihče ničesar slišati pa niso majhni.

O cenejšem gorivu za kmete (kurilnem olju) se tudi veliko piše. Vsak pameten kmet tega, če ne želi dodatnih stroškov za popravila v svoje stroje ne bo nalival. Pa smo pri ohranjanju okolja zaradi katerega je bila menda direktiva spisana. Na Nizozemskem so prisilno zaprli 3000 kmetij. Kmetije se množično zapirajo tudi v Nemčiji in drugod po EU.

Tudi mi letos zapiramo kmetijsko dejavnost, se nam preprosto ne izide.

Hrana se uvaža iz držav katerim je za ogljični odtis, kvaliteto hrane in zdravje ljudi prav malo mar-in direktiva je padla tudi pri ohranjanju okolja. Tudi malce več spoštovanja do kmetov ne bi bilo odveč. Večkrat v komentarjih zasledim, da so kmetje rak rana današnjega časa- sploh krivi za večino onesnaževanja in toplogrednih plinov. Vse kar pojeste prihaja s kmetij tako ste tudi sami del kmetovanja. V kolikor kupujete uvoženo hrano najverjetneje zraven onesnaževanja podpirate še otroško in suženjstvo delo. Če imate srečo ste vrtičkarji in hrano pridelujete sami. Samo vprašanje časa je, kdaj bo kdo tudi vas označil za nedobičkonosne in spisal kakšno uredbo, ki bo že z kakšnim razlogom prepovedala vrtnarjenje.«

V Domžalah so inšpektorji začeli vrtičkarjem gledati pod prste. Po novem na prostorih namenjenih vrtičkom ne sme več biti plastičnih sodov za vodo. Tam, kjer je voda dostopna iz vodne vrtine, je to še razumljivo, tisti, ki te možnosti za zalivanje nimajo pa najbrž ob sušnih poletjih ne morejo računati na dober pridelek. Iz vrtičkov je treba umakniti betonske plošče in vsakršno navlako, ter poskrbeti za enotno velikost hišic (2mx2m). Nejevolje med vrtičkarji je gotovo kar nekaj, a z uvedbo enotnih pravil se bo uvedel poenoten, okolju prijaznejši izgled vrtičkov. V Ljubljani so, na primer, zelo lepo uredili vrtičke v Fužinah, kjer imajo vodo, skupni prostor za počitek v senci, prostor za delovno orodje kot tudi enake zaboje za kompostiranje. Vrtički so tudi ograjeni in pod ključem.

Naj vsaka občina poišče primeren način spodbujanja samooskrbe in uporabo naravne, čim bolj ekološke pridelave. V Podrečju imamo društvo za biološko-dinamično gospodarjenje AJDA Vrzdenec.
Društvo širi in spodbuja med vrtičkarji in kmeti najstarejšo in najuglednejšo sonaravno metodo pridelovanja najodličnejše hrane, imenovano biološko-dinamična metoda ali na kratko BIODINAMIKA.

Z izobraževanjem, organizacijo predavanj, izdajanjem literature in izdelovanjem biološko-dinamičnih preparatov približujejo to metodo vedno večjemu številu ljudi, ki jim ni vseeno, kaj in kako je z zdravjem Zemlje. Brez uporabe strupov in umetnih gnojil omogoča biodinamika pridelke izjemne kakovosti ob hkratnem zagotavljanju ohranjanja trajne plodnosti tal, pestrosti kulturnih rastlin in ekološko ravnotežje.

Metoda uči partnerstva do zemlje, rastlin, živali in ljudi pa tudi odgovornosti do kulturnih rastlin in domačih živali kot kulturne dediščine, ki jo moramo neokrnjeno ohranjati za bodočnost.

Skupna kmetijska politika daje napotke in smernice, a obenem pušča vsaki članici možnost, da se organizira po svojih merilih v smislu, kaj in kako bo pridelovala, da bi bila čim bolj samooskrbna. Pri novih direktivah pa najbolj pogrešam omembo GSO pridelave oz. njene omejitve, saj se o tem zelo malo ali čisto nič ne govori ne v medijih, ne v snovanju slovenske kmetijske politike. Glede na moč proizvajalcev teh semen in preparatov, ki so marsikje v svetu prinesli kmetom le odvisnost in jih je veliko obubožalo, se sprašujem, kako ti lobiji danes vplivajo na evropsko in svetovno kmetijstvo?

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)